Anton Laščak

Arhitekt slovenskega rodu Anton Laščak se je rodil 21. septembra 1856 v furlanski četrti Podturn v Gorici kot prvi izmed desetih otrok očetu Petru Laščaku in materi Jožefi Trampuš. Po dokončani ljudski šoli in realki v Gorici je šolanje nadaljeval na dunajski Politehniki, smer arhitektura, kjer se je izučil za inženirja stavbarstva. Že med študijem na Dunaju se je izrekel za italofila in izražal protiavstrijske težnje, s čimer si je nakopal tudi nejevoljo goriških naročnikov. Zaradi konfliktov v delovnem okolju pa tudi zaradi lastne ambicioznosti ter želje po dokazovanju in slavi je kmalu migriral v Egipt (leta 1883), kjer je v projektu obnove Aleksandrije, ki je bila v veliki meri poškodovana v angleških bombnih napadih leta 1882, postal eden najuspešnejših in najdejavnejših mladih arhitektov. Po tem ko se je po šestletnem bivanju v Aleksandriji leta 1888 odpravil v Rim, se je 1895. ustalil v Kairu. Egiptovski kralj Abbas Hilmi II., ki je na prestol prišel 1892., ga je leta 1907 imenoval za vodilnega arhitekta kraljevih palač in mu podelil častni naziv beg (baron), kot dvorni arhitekt pa je Laščak sodeloval tudi v Odboru za varovanje spomenikov arabske umetnosti. Ker je bil Egipt pod britansko vladavino, Abbas pa je deloval »pronemško«, je bil ob začetku prve svetovne vojne odstavljen, saj sta bili državi na nasprotnih straneh. Kot avstrijskega državljana pa so Angleži izgnali tudi Laščaka, in sicer na Malto, od koder se mu je uspelo zateči v Rim. Po končani vojni je razmišljal o rekonstrukciji uničene Gorice. Rekonstrukcijo cerkve sv. Srca je sicer zasnoval že pred odhodom v Aleksandrijo; čeprav so jo začeli graditi po njegovih načrtih, pa jo je dokončal njegov sodobnik Maks Fabiani. Želel je prenoviti tudi najstarejši srednjeveški del Gorice in adaptirati fasado cerkve sv. Roka v Podturnu, vendar mu je pred njo uspelo postaviti le vodnjak, ki nakazuje preplet klasične zasnove, staroegipčanskega elementa – obeliska – in rastlinskih secesijskih detajlov. Ohranilo se je tudi več urbanističnih načrtov Gorice, ki izkazujejo njegove zamisli o ureditvi posameznih predelov mesta. Po tem ko je leta 1917 pripravil regulacijski načrt za povojno ureditev Gorice, ga je odbor za obnovo Gorice in Goriške zavrnil, sam pa se je 1920. vrnil v Kairo. Tudi v poznih letih svojega življenja je bil razpet med Egiptom in Gorico. Leta 1938 je v Gorici načrtoval ureditev glavnega mestnega trga Travnik/Piazza Vittoria, leta 1946 je v Aleksandriji zmagal na natečaju za železniško postajo.

Načrte za svojo razkošno vilo na slovenskih tleh je začel pripravljati leta 1908, dokončana je bila 1914. Poleg stavbe si je omislil še približno 3 ha velik eksotični park z drevesnimi vrstami in rastlinami, kot so palme, bambusi, ciprese, sekvoje, kamelije, kafrovec in hrast plutovec. Vilo, v kateri ni nikoli zares živel in jo je uporabljal zgolj kot letno rezidenco, je 1939. zastavil pri zavarovalnici Istituto Nazionale delle Assicurazioni v zameno za življenjsko rento. Skozi leta je vila doživljala različne usode. Po bombardiranju, ki je na njej v času prve in druge svetovne vojne povzročilo močne poškodbe, se je vanjo leta 1947 vselil Higienski zavod – poznejši Zavod za zdravstveno varstvo, ki je prostore uporabljal vse do 2003, a z neustreznimi pozidavami, adaptacijami in posegi vili škodoval. Po neuspelih načrtih o prenovi in preureditvi vile v protokolarni sedež Evro-sredozemske univerze EMUNI in iskanju zasebnega vlagatelja, je njena usoda še zmeraj negotova, njena podoba pa v klavrnem stanju.

​Izobrazba

• ljudska šola, Gorica
• nižja in višja realka, Gorica
• Politehnična fakulteta, arhitektura, Dunaj

Zaposlitev

• praksa na goriškem gradbenem uradu (1876)
• samostojno delo v stroki

Slogovni oris

• neoorientalska/neoislamska slogovna usmeritev

Dela

Na tujem

• niz stanovanjskih blokov v ulici Sherif, Kairo, Egipt (1882–1885)
• glavna železniška postaja Ramleh, Aleksandrija, Egipt (1883), uničeno
• najemniška stanovanja na glavni mestni ulici Sherifa Pashe, Aleksandrija, Egipt (1883–1888)
• trgovska galerija Menasce, Aleksandrija, Egipt (1885–1887)
• zasebna palača Aghion, Aleksandrija, Egipt (1887)
• palača Primi (1887)
• načrt za novi dostop do glavnega stopnišča beneške palače, Rim, Italija (po 1889)
• restavracija Barberinijevega srednjeveškega gradu Collalto Sabino, blizu Rima, Italija (po 1889)
• vila po rimskih vzorih, Perugia, Italija (po 1889)
• kanater, tovarna Salvago (1895)
• palača princa Saida Halima Paše, Kairo, Egipt (1896–1899)
• palača na trgu Tahrir, Kairo, Egipt (1898–1900)
• manjša vila za Daira Gelal pašo, Kairo, Egipt (1900)
• poletna rezidenca kraljeve matere, Istanbul, Turčija (1900–1901)
• obnova fasade osrednje kedivske palače in uradne rezidence dinastije, Kairo, Egipt (1901–1911)
• palača Zafarân, Kairo (1901–1902)
• veleblagovnica La Grande Fabrique Stein, Kairo (1904)
• salamlik – paviljon na glavnem vhodu za moške (1907), porušen
• palača Omarja Sultana, Kairo, Egipt (1907–1908)
• palača princa Jusufa Kamala, Kairo, Egipt (1908)
• šola za vakuf Huseina Kemala paše, Aleksandrija, Egipt (1908)
• vila princese Amine – Tahra, Kairo, Egipt (1910–1915)
• stanovanjsko-poslovna stavba tržaške zavarovalnice Assicurazioni Generali Trieste, Kairo, Egipt (1910)
• koptska cerkev Butrosia – cerkev sv. Petra in Pavla, Kairo, Egipt (1911)
• palača tržaške Zavarovalnice Generali, Kairo, Egipt (1911)
• kedivske hiše Immeubles Khédiviaux, Kairo, Egipt (1911–1912)
• narodna banka Misr, Kairo, Egipt (1922–1927)
• železniška postaja, Aleksandrija, Egipt (1925)

Na Slovenskem

• fontana z obeliskom pred cerkvijo sv. Roka, Gorica, Podturn (1908)
• vila Rafut, park Rafut nad Rožno dolino, Nova Gorica (1908–1914, obnovljena in nekoliko spremenjena 1920)

 

Nagrade, priznanja, odlikovanja

• nagrada rimske Akademije sv. Luke, 1927

Viri in Literatura

• Janja BRODAR, Matjaž Kačičnik: Laščakova arhitektura v Egiptu je preprosto ikonična, Outsider: revija, ki presega meje, 3/10, 2017, str. 170–178.
• Tomislav KAJFEŽ, Antonio Lasciac (1856–1946): goriški arhitekt v Egiptu, Primorska srečanja, 30/297, 2006, str. 13–18.
• Nataša KOVŠČA, Pozabljeni arhitekt Anton Laščak, Ampak: mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, 8/1–2, 2007, str. 79.
• Nataša KOVŠCA, Arhitekt Anton Laščak in njegova vila na Rafutu, Dialogi, 43/5–6, 2007, str. 156–159.
• Nataša KOVŠCA, Med Gorico, Aleksandrijo in Kairom = Between Gorizia, Alexandria and Cairo, Piranesi: 1. srednjeevropska arhitekturna revija za kulturo prostora, 25/39, 2017, str. 6–17.
• Tino MAMIĆ, Laščak, Anton, Enciklopedija Slovenije: Dodatek A–Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002, str. 119.
• Tino MAMIĆ, Laščak govoril slovensko, Primorske novice, 61/30, 2007, str. 32.
• Tino MAMIĆ, Anton Laščak beg – življenjepis kraljevega arhitekta. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 56/1, 2008, str. 71–84.
• Tino MAMIĆ, Laščak postane beg: Anton Laščak beg – življenjepis krajevnega arhitekta iz Gorice, Primorske novice, 2008, 62/186, str. 4.
• Tino MAMIĆ, Anton Laščak beg, sakralni arhitekt, Novi glas, 12/43, 2008, str. 16.
• Tino MAMIĆ, Anton Laščak beg, Outsider: revija, ki presega meje, 3/10, 2017, str. 185–187.
• Katja MUNIH, Laščak je tudi del slovenske kulturne dediščine v Egiptu, Primorski dnevnik, 75/22, 2019, str. 15.
• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A–L, Ljubljana 2008, str. 603.
• Aldo RUPEL, Laščak kot Fabiani: oba sta se dobrikala, Primorski dnevnik, 74/10, 2018, str. 16.
• Sandi SITAR, Pet arhitektov – sodobnikov, Slovenci, državljani sveta, Ljubljana 2012, str. 115–117.
• Slavne vile na Slovenskem (ur. Damjan Prelovšek), Praga 2013, str. 115–119.
• Mojca Polona VAUPOTIČ, Od obronkov Soče do obronkov Nila, Mladika, 62/4, 2018, str. 45–48.
• Bogo ZUPANČIČ, Die Architektur der ersten hälfte des 20. Jahrhunderts im Slowenischen Raum: vom Architekten Anton Laščak bis zu den Schülern Plečniks bei Le Corbusier / Architecture in Slovenia during the first half of the 20th century: from the architect Anton Laščak to the students of Plečnik with Le Corbusier. Slowenien: Architektur, Meister & Szene / Slovenia: architecture, the masters & the scene, Galerija poslovne stavbe zavarovalne skupine Vienna Insurance Group, Dunaj 2008, str. 24–25.

Manuela Dajnko (14. 11. 2019)

Galerija