Vinko Glanz

Po končani gimnaziji, ki jo je obiskoval v Šibeniku, je v Zagrebu študiral ladjedelstvo, ga končal in nato v Ljubljani študiral še pri Jožetu Plečniku na Tehniški fakulteti, na kateri je diplomiral leta 1927. S Plečnikom je Glanz sodeloval do leta 1929, ko je pod učiteljevim mentorstvom snoval načrte o preoblikovanju in novi podobi Ljubljane, Raba in Šibenika. Leta 1929 ga je Plečnik priporočil umetnostnemu zgodovinarju in slikarju Kosti Strajniću (1887–1977) in ga poslal v Dubrovnik, kjer se je zaposlil pri tamkajšnji spomeniški službi. Delo je prekinilo obvezno služenje vojaškega roka v Sarajevu (1929). Leta 1930 se je vrnil v Ljubljano in se na tehničnem oddelku Dravske banovine zaposlil kot zdraviliški arhitekt. Zaupan mu je bil projekt za gradnjo hotela Jugoslovanski kralj (Slovenski dom) v Rogaški Slatini, s čimer pa so lokalne oblasti preko Glanza k delu želele pritegniti še Jožeta Plečnika. Plečnik je skupaj z arhitektom Vinkom Lenarčičem načrtoval konceptualno zasnovo hotela, Glanz pa jo je preučeval do izvedbe.

Po koncu druge svetovne vojne mu je bilo ponujeno delovno mesto v okviru Projektivnega zavoda Republike Slovenije, na slovensko-italijanski meji je določeval vojno škodo, sodeloval pri vojni obnovi v Črni gori. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je bilo med vodilnimi projektanti za državne investicije podjetje Slovenija projekt. Glanz je bil tam zaposlen najprej na tehničnem oddelku, nato pa premeščen na projektivnega. Od leta 1953 pa vse do 1977 je opravljal delo gradbenega svetnika pri Izvršnem svetu Socialistične republike Slovenije.

Kot Plečnikovemu učencu je Glanzu ključni del procesa snovanja arhitekture predstavljala risba, o čemer pričajo na primer skice na robovih njegovih načrtov, pa tudi sicer je učitelj močno vplival na njegovo delo, kar kažeta že nagrobnik Gregorju Žerjavu na Žalah in Trubarjev spomenik na Rašici. Po vojni je zasnoval več poslovno-stanovanjskih objektov, reprezentančne stavbe na Brionih (dom Brioni, letni oder, hotel Neptun, Vila Brionka, restavracija Školjka, 1954–1958), uredil je spomeniški kompleks Gramozna jama (1957), načrtoval spomenik NOB (1952) in nekatere druge spomenike, ki jih je pogosto delal skupaj s svakom Borisom Kalinom.

Udeležil se je več natečajev, in sicer natečaja za otroški dom v Trnovem (2. nagrada, 1937), gimnazijo Vič (1. nagrada, izvedeno leta 1939), razstavni paviljon takratnega ljubljanskega sejmišča (1939) in natečaja za spomenik kralju Aleksandru I. (1940). Projektiral je dijaški dom v Semedeli (1948), vendar načrt ni bil izveden, v hrvaški Istri je v Bujah zasnoval gimnazijo (1948–1949), v Piranu obnovil bolnišnico (1948), njegovo je tudi letovišče Gradis v Ankaranu (1949). Prav tako je kot glavni arhitekt sodeloval pri prenovi dvorca Brdo pri Kranju, ki je bil predelan v protokolarno rezidenco. Zasnoval je počitniške hišice v Sečovljah, na Vršiču in Pohorju. Med zadnjimi znanimi deli je dozidava Šeškovega doma v Kočevju leta 1963.

Najpomembnejša stavba njegovega arhitekturnega opusa je stavba Ljudske skupščine (danes Državni zbor Republike Slovenije), dokončana leta 1959, s katero se je Glanz ukvarjal več kot desetletje. Pri gradnji je Glanz uporabljal domači material (koprivski marmor in zeleni oplotniški granit na zunanjščini, belokranjski kamen, hotaveljski kamen, kraški stalaktit in podpeški kamen, zeleni in sivi pohorski granit v notranjščini). Zgradba je bila po osamosvojitvi renovirana in povezana s sosednjo klasicistično stavbo na Tomšičevi ulici.

​Izobrazba

• osnovna šola, Šibenik
• študij ladjedelstva, Zagreb
• študij arhitekture pri Jožetu Plečniku, Tehniška fakulteta, Ljubljana (končal 1927)

Zaposlitev

• spomeniška služba, Dubrovnik (1929)
• tehnični oddelek Dravske banovine, zdraviliški arhitekt (1930)
• Slovenija projekt (1946–?)
• gradbeni svetnik, Izvršni svet Socialistične republike Slovenije (1953–1977)

Slogovni oris

• klasicistične forme; funkcionalizem

Dela

• risba nagrobnega spomenika, Plečnikovo mentorstvo (1927)
• regulacijski načrt mesta Rab, Plečnikovo mentorstvo (1928)
• nagrobnik Gregorju Žerjavu, Žale (po 1929)
• hotel Jugoslovanski kralj (danes hotel Slovenija), Rogaška Slatina (1930–1937)
• prenova hotela Aleksandrov dom, Rogaška Slatina (1930–1938)
• gimnazija na Viču, Ljubljana (1936/37–1939)
• železniška postaja, Kamnik (1938–1939)
• Vila Bled, Bled (1946–1947), prevzel in dokončal gradnjo
• obnova Vile Podrožnik, Ljubljana
• načrt za dijaški dom, Semedela (1948), neizvedeno
• obnova bolnišnice, Piran (1948)
• nova hrvaška gimnazija, Buje, hrvaška Istra (1948–1949)
• letovišče Gradis, Ankaran (1949)
• občinska stavba, Nova Gorica (1950)
• umetnikov atelje, Svetčeva ulica, Ljubljana (1950)
• spomenik NOB, križišče Celovške in Djakovičeve ulice, Ljubljana (1951) (kipar Anton Sigulin)
• spomenik NOB, Rogaška Slatina (kipar Boris Kalin) (1952)
• spomenik Primožu Trubarju, Rašica (kipar Vlado Štoviček) (1952)
• zgradba Tehnike na križišču Tivolske in Vošnjakove ulice (1952)
• reprezentančne stavbe na Brionih (dom Brioni, letni oder, hotel Neptun, Vila Brionka, restavracija Školjka) (1954–1958)
• stanovanjska zgradba in trgovina Slovenija avto, Ljubljana (1954)
• spomenik padlim, Solkan (1954) (kipar Boris Kalin)
• mestna hiša, Nova Gorica (1955)
• prenova Konventa – bivšega benediktinskega samostana, Ankaran (1956)
• spomeniški kompleks Gramozna jama (1957) (kipar Boris Kalin)
• stavba Ljudske skupščine (danes Državni zbor Republike Slovenije) (1959)
• prizidek k Osnovni šoli Vrtača, Ljubljana (1962)
• nova Vila Tartini (z Juto Krulc), Strunjan (1963)
• dozidava Šeškovega doma, Kočevje (1963)
• nadzidava Vile Tartini (1973) (neizvedeno)
• prenova dvorca Brdo pri Kranju

Nagrade, priznanja, odlikovanja

• 2. nagrada za otroški dom, Trnovo (1937)
• 1. nagrada za gimnazijo Vič (izvedeno 1939)

Viri in Literatura

• Stane BERNIK, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Ljubljana 2004, str. 322–323.
• Boštjan BUGARIČ, Glanz, Vinko, Istarska enciklopedija (ur. Miroslav Bertoša, Robert Matijašić), Zagreb 2005, str. 259.
• Hana CIRMAN, Ajda SCHMIDT, Slučajno, vila, Outsider: revija, ki presega meje, 1/4, 2015, str. 154–166.
• Neža ČEBRON LIPOVEC, Arhitekturni pomniki izgradnje Kopra po drugi svetovni vojni. Annales, Series historia et sociologia, 22/1, 2012, str. 211–232.
• Nika GRABAR, Vinko Glanz in Rogaška Slatina, Piranesi: 1. srednjeevropska arhitekturna revija za kulturo prostora, 16/27, 2009, str. 4–21.
• Nika GRABAR, Katja ŠIROK, Martina VOVK, Parlament – tri zgodbe: arhitektura, umetnost, spomin, Ljubljana 2012.
• Nika GRABAR, Nenavadni izraz arhitekture Vinka Glanza, Outsider: revija, ki presega meje, 1/4, 2015, str. 148–153.
• Jana INTIHAR FERJAN, Glanz, Vinko (1902–1977), Allgemeines Künstlerlexikon, 56, Glandorf-Goepfart, München-Leipzig  2007, str. 10.
• Mojca Marjana KOVAČ, Vila Tartini in nova vila Vinka Glanza v Strunjanu: raziskave arhivskega gradiva in odkrivanje preteklih odločitev, Patriae et orbi. Študije o srednjeevropski umetnosti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška, Ljubljana 2015, str. 387–406.
• Peter KREČIČ, Glanz, Vinko, Enciklopedija Slovenije, 3, Eg–Hab, Ljubljana 1989, str. 218–219.
• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A–L, Ljubljana 2008, str. 282.

Manuela Dajnko (19. 11. 2019)

Galerija