Anton Brecelj

Zdravnik, politični delavec in zdravstveni pisec Anton Brecelj se je rodil 9. junija 1875 v Žapužah očetu Matiju Breclju, posestniku in krojaču, ter materi Mariji Brecelj, rojeni Slejko. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Šturjah, se je vpisal na gimnazijo v Ljubljani in jo 1895 uspešno zaključil z maturo. Istega leta je vstopil v goriško semenišče, vendar študij bogoslovja kmalu opustil in začel študirati medicino na graški univerzi. Po promociji (1901) je bil sprva kot asistent zaposlen na kliniki v Gradcu, nato pa v Gorici najprej opravljal zasebno prakso (od 1903), kasneje pa postal primarij tamkajšnje Bolnišnice usmiljenih bratov. V zakonu z Alice Casagrande iz Ajdovščine sta se jima rodila dva sinova; zdravnik, univerzitetni profesor in redni član SAZU Bogdan (1906–1986) ter politično dejaven pravnik Marjan (1910–1989). Gorico je zapustil v času italijanske zasedbe, med avgustom 1916 in oktobrom 1917, drugače pa med prvo svetovno vojno ostal v mestu. Funkcijo poverjenika oddelka za zdravstvo v Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani je zaradi prevelike navezanosti na Gorico zavrnil, leta 1920 pa se zaradi ukrepov italijanske zasedbene oblasti le preselil v Ljubljano. Istega leta je zasedel funkcijo vodje invalidskega oddelka pri poverjeništvu za socialno skrbstvo Deželne vlade za Slovenijo. Postavil je temelje invalidskemu varstvu na Slovenskem in si prizadeval za ustanovitev zdravilišča za pljučne bolnike na Golniku. Leta 1922 je prenehal opravljati državno službo in vse do smrti delal kot zasebni zdravnik za otroške in notranje bolezni.

Deloval je tako na političnem kot zdravstvenem področju. Kot višjegimnazijec je objavljal v dijaški prilogi časopisa Rimski katolik, ki ga je med letoma 1888 in 1896 urejal in izdajal Anton Mahnič. V študentskih letih je svoje medicinske prispevke objavljal v Katoliškem obzorniku. V času, ko je študiral v Gradcu (1895–1901), je bil član akademskega društva Triglav. Sodeloval je tudi z dunajskim študentskim društvom Danica in objavljal v glasilu Zora, ki so ga izdajali. Zanj je pod psevdonimom Bogdan Kazak 1898 napisal več obširnih člankov s skupnim naslovom To in ono. Pisal je o novi struji, pri čemer pa je mislil na novo strujo v literaturi, ne politične na Goriškem, pa tudi o omikanosti, katoliški veri ipd. Za Katoliški obzornik je v letih 1897–1899 prispeval obsežno znanstveno-kritično študijo Darvinizem, ki je bila zasnovana v obliki razgovora med zdravnikom Vinkom in profesorjem Božidarjem, leta 1900 objavil medicinsko-sociologistično študijo Jetika, leta 1901 pa članek Vera in nravnost – pradediščina človeštva. Prebivalstvo je s poljudnimi predavanji seznanjal z različnimi boleznimi, preventivo in zdravljenjem ter pri tem upošteval napotke Janeza Evangelista Kreka, s katerim se je seznanil že kot študent in z njim razvil močno prijateljstvo. Po prvi svetovni vojni se je število njegovih strokovnih objav povečalo. O stanju zdravstva na Slovenskem je razmišljal v razpravah, objavljenih v znanstveni reviji Čas. Pisal je o družini, sterilizaciji, splavu, spolni vzgoji, prav tako pa predaval o verstvu in zdravstvu kot uvodu v pastoralno medicino. Veliko je objavljal tudi pri mesečniku Mladika – poleg strokovnih člankov tudi spomine na svoje zdravniško delo. Nekatere od njegovih zdravniških doživljajev, ki so bili med letoma 1923 in 1925 objavljeni v Mladiki, je pod psevdonimom Bogdan Kazak leta 1938 izdala založba GMD v knjigi Zdrav kolikor hočeš: zdravnikovi spomini. V leta 1926 izdani knjigi Čuda in tajne življenja je v skladu s katoliškimi načeli obravnaval človeško telo, dedovanje, bolezni, staranje, umiranje in nesmrtnost. Stanje slovenskega zdravstva v prvem desetletju po prvi svetovni vojni je obravnaval v zborniku Slovenci v desetletju 1918–1928.  Leta 1938 je Družba sv. Mohorja v Celju izdala njegovo zadnjo knjigo z naslovom  Ob viru življenja. Spolne zadeve v preglednih obrisih.

Leta 1898 je izstopil iz akademskega društva Triglav in skupaj s somišljeniki ustanovil za slovenske delavce in visokošolce v Gradcu katoliško izobraževalno društvo Naprej. Spomladi 1901 so društvo zavzeli liberalni akademiki, iz njega pa izgnali katoliško misleče delavce in dijake. Katoliški akademiki so zato le nekaj mesecev kasneje ustanovili svoje društvo Zarja. Ob prihodu v Gorico se je lotil reševanja socialnih vprašanj in se tako uveljavil v katoliškem političnem taboru. Leta 1907 je postal predsednik goriške Krščansko-socialne zveze – zveze prosvetnih društev, prav tako je istega leta sodeloval pri ustanavljanju SLS za Goriško. Na skupnem občnem zboru slovenskega katoliškega delavskega društva in ženskega društva Skalnica je govoril o delavskih stanovanjih. Poudaril je, da so slabi bivalni pogoji vzrok za številne bolezni. Pozval je k ustanovitvi gradbenega društva, ki naj se zavzema za gradnjo stanovanj, ki bodo zdrava za delavce. V ta namen je sodeloval pri ustanovitvi društva Lasten dom (1907), ki je v predmestju Livada zgradilo več preprostih enodružinskih hiš z vrtom, ki so pripadle delavcem. Dejaven je bil tudi med prvo svetovno vojno, ko je v okviru nove struje krščanskih socialistov reševal begunsko vprašanje, pomagal obnoviti Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev in se trudil obnoviti politično življenje. Leta 1917 so ga kot predstavnika Goriške izvolili v prenovljeni odbor osrednje SLS, prav tako je sodeloval pri ustanovitvi Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici. V septembru 1918 je skupaj z »novostrujarji« ustanovil tednik Goriška straža. Po preselitvi v Ljubljano je ostal politično aktiven. Skupaj z odvetnikom Ivanom Stanovnikom je v tridesetih letih 20. stoletja nasprotoval vključitvi (bivše) SLS v vsedržavno Jugoslovensko radikalno zajednico. Med drugo svetovno vojno se je pridružil OF in bil član njenega vrhovnega plenuma. Pri navezavi stikov med vodstvom OF in ljubljanskim nadškofom Gregorijem Rožmanom je bil ena od osrednjih oseb, a se škof na vabilo ni odzval. Leta 1975 so mu na pobudo Kluba starih goriških študentov na rojstni hiši v Žapužah odkrili spominsko ploščo.

​Izobrazba

• osnovna šola, Šturje
• gimnazija, Ljubljana (1887–1895)
• študij bogoslovja, semenišče, Gorica (1895)
• študij medicine, Gradec (1895–1901)

Zaposlitev

• asistent na kliniki v Gradcu (po 1901)
• zdravnik, zasebna praksa, Gorica (1903)
• primarij Bolnišnice usmiljenih bratov, Gorica
• zdravnik, zasebna praksa (1922–1943)

Dela

• Jetiki – boj! Opis ljudske bolezni in obrambe, Ljubljana 1918
• Čuda in tajne življenja: splošno življenjeslovje ali biologija v obrisih, Prevalje 1926
• O zdravju in boleznih, Celje 1930
• Mladinsko skrbstvo in zdravstvo v Sloveniji, Ljubljana 1936
• Zdrav kolikor hočeš: zdravnikovi spomini, Gorica 1938
• Ob viru življenja: spolne zadeve v preglednih obrisih, Celje 1938

Viri in Literatura

• Rado BEDNARIK, Uredništvo,Brecelj, Anton (1875–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148353/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. december 2019).
• Vinko BRUMEN, Srce v sredini. Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968.
• Jure GAŠPARIČ, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935, Ljubljana 2007.
• Bojan GODEŠA, Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Ljubljana 1995.
• Goriški spomini. Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. Branko Marušič), Gorica 2002.
• Branko MARUŠIČ, Anton Brecelj, Enciklopedija Slovenije, 1, A–Ca, Ljubljana 1987, str. 362.
• Branko MARUŠIČ, Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož, Trst 1987.
• Branko MARUŠIČ, Sto slovenskih politikov, Ljubljana 2002.
• Branko MARUŠIČ, Brecelj, Anton (1875–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148353/#novi-slovenski-biografski-leksikon (6. december 2019).
• Metod MIKUŽ, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, 1, Ljubljana 1960.
• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A–L, Ljubljana 2008, str. 102.
• Tomaž PAVŠIČ, Spomeniki in spominske plošče osebam v občinah Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Sežana in Tolmin, Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, 6, Nova Gorica 1979, str. 337–401.
• Poslanstvo slovenskega zdravnika. Zbornik razprav in člankov (ur. Franjo Smerdu), Ljubljana 1965.
• Janko PRUNK, Slovenski narodni vzpon. Narodna politika (1768–1992), Ljubljana 1992.
• Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine (ur. Josip Mal), Ljubljana 1928.
• Peter STRES, 25. novembra 1907 je bila ustanovljena Slovenska ljudska stranka za deželo Goriško-Gradiščansko, Goriški letnik, 32, 2008, str. 125–144.

Manuela Dajnko (18. 12. 2019)

Galerija