Začetnik slovenske homiletike, kapucin, pridigar in književnik Janez Svetokriški se je kot Tobija Lionelli rodil leta 1647 pri Sv. Križu na Vipavskem v siromašni plemiški družini očetu Italijanu in materi Slovenki. Že kot otrok se je v domačem kraju seznanil s kapucini, ki so se v Sv. Križ preselili pred njegovim rojstvom, leta 1634, in se hitro odločil tudi za redovniško življenje med njimi. Po enoletnem noviciatu, ki ga je končal na Reki, se je pri sedemnajstih zaobljubil redu in prevzel ime brat Janez Krstnik. Leta 1669 je bil dodeljen štajerski kapucinski provinci. Ko je zaključil študij bogoslovja, je postal pridigar Provinciae Styriae concionator – pod tem imenom je poznan v vseh dosegljivih dokumentih. Kot pridigar se je udejstvoval na širšem slovenskem območju, saj je kot predstojnik samostana – t. i. gvardijan – služboval v Trstu (1679), pri Sv. Križu (1682), v Ljubljani (1684), ponovno v Trstu (1686), Novem mestu (1688–1690) in Gorici (1693–1695). Leta 1695 se je odpovedal predstojništvu in do smrti kot menih živel v Gorici.
Svetokriški je s pridigo izpolnjeval program svojega reda, ki je imel pridigarstvo za najpomembnejšo in najplemenitejšo nalogo, ter hkrati upošteval smernice tridentinskega koncila, po katerem naj bi duhovniki versko vsebino in nauke širili vsako nedeljo in praznik. Zavedal se je, da bo domača tiskana beseda še bolj pripomogla k širjenju verskega nauka in doprinesla k večji splošni izobrazbi ter tako s pomočjo mecenov v petih debelih zvezkih z naslovom Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik na 2896 straneh objavil 233 pridig. Mecenom iz vrst duhovščine (novomeški prost Friderik Hieronim grof. Lanthieri; Anzelm Kimovec, prior kartuzijanskega reda v Bistri), plemstva (jurist Frančišek Albert baron Pelzhoffer) in drugim (deželni oskrbnik Jurij Žiga Gallenberg, Peter Anton Codelli de Fahnenfeld) je Svetokriški posvetil posamezne zvezke svojega Svetega priročnika. Medtem ko prvi, drugi in peti zvezek vsebujejo pridige za nedelje cerkvenega leta ter glavne Jezusove in Marijine praznike, tretji obsega pridige za praznike, četrti pa za razne priložnosti. Prav tako sta v drugi zvezek vključeni še priprava na spoved in razlaga božjih zapovedi.
Kompozicija pridig je štiridelna; predstavitvi teme sledijo uvod, jedro in sklep. Prevladujejo teme iz Svetega pisma v latinskem jeziku in slovenskem prevodu. V pridigah podaja verski nauk, ki se opira na Sveto pismo in cerkvene očete, vanj pa vpleta tudi vsakdanje življenje in zgodbe starejših in novejših avtorjev. Svari pred grehom in poudarja krepostno življenje. Pri jeziku in pravopisu je upošteval knjižno tradicijo protestantske dobe. Svetokriški se je pri snovanju svojih pridig zgledoval po Italijanih, vendar ni nobenega izmed njih posnemal in je ostal izviren. Sveti priročnik je sodobnim pridigarjem pomenil uporaben pripomoček, vpliv Svetokriškega in njegovih pridig pa je segel vse do sredine 19. stoletja. Umrl je 18. oktobra 1714 v Gorici.
- študij bogoslovja
Zaposlitev
- redovnik
- predstojnik samostana – t. i. gvardijan: Trst (1679), Sv. Križ (1682), Ljubljana (1684), Trst (1686), Novo mesto (1688–1690) in Gorica (1693–1695)
Dela
- Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik, 1. zvezek, Benetke, 1691
- Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik, 2. zvezek, Benetke, 1691 (1695)
- Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik, 3. zvezek, Ljubljana, 1696 (1698)
- Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik, 4. zvezek, Ljubljana, 1700
- Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik, 5. zvezek, Ljubljana, 1707
Viri in Literatura
- Joža GLONAR, Janez Svetokriški (1647–1714). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi247826/#slovenski-biografski-leksikon (15. 1. 2020).
- Matjaž KMECL, Ob tristoletnici izhajanja svetega priročnika, v: Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega (ur. Mirko Rupel), Koper 1991, str. 5–12.
- Janko KOS, Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, 2010, str. 59–60.
- Branko MARUŠIČ, Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož, Trst 1987, str. 15–17.
- Jože POGAČNIK, Janez Svetokriški, Enciklopedija Slovenije, 4, Hac–Kare, Ljubljana 1990, str. 264.
- Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega (ur. Mirko Rupel), Ljubljana 1937.
- Alojz VETRIH, Janez Svetokriški (1647–1714). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi247826/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. 1. 2020).
- Zbornik o Janezu Svetokriškem. Prispevki s simpozija v Vipavskem Križu 22.–24. aprila 1999. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Ljubljana 2000.
- Zdenka ŽIGON, Lionelli, Tobija, si, http://www.primorci.si/m/osebe/lionelli-tobija-janez-svetokri%C5%A1ki/1066/ (17. 1. 2020).
Manuela Dajnko (17. 1. 2020)
Galerija
Kip Janeza Svetokriškega pred vhodom v kapucinski samostan Vipavski Križ, vir: https://miro.medium.com/max/3872/1*Gvn4k3_MvfXnGIrlutDtqw.jpeg
Spominska plošča Janezu Svetokriškemu pred vhodom v kapucinski samostan Vipavski Križ, vir: https://sites.google.com/site/vipavskikriz/_/rsrc/1260395858312/janez-svetokriski/tabla.jpg?height=301&width=400
Janez Svetokriški, vir: https://www.dlib.si/streamdb/URN:NBN:SI:IMG-ZP6DNEXC