Stavba nekdanjega Okrajnega/Oblastnega ljudskega odbora je imela že v prvih načrtih za novo mesto osrednji pomen. Skupaj z nerealiziranimi poslopji Oblastnega komiteja komunistične partije, Mestnega ljudskega odbora in kulturnega doma bi namreč morala tvoriti kulturno-upravno središče mesta in reprezentirati moč nove socialistične oblasti. Naročilo za arhitekturo in likovno opremo so prevzeli osrednji državni umetniki prvega povojnega desetletja: arhitekt Vinko Glanz (1902–1977), kipar Boris Kalin (1905–1975) in slikar Slavko Pengov (1908–1966), del naloge pa so zaupali tedanjemu Pengovovemu študentu Tonetu Žnidaršiču (1923–2007). Trojica uveljavljenih mojstrov je sodelovala tudi pri drugih projektih državnega pomena, prvič pri Titovi letni rezidenci Vili Bled, nazadnje pa pri stavbi Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije v Ljubljani, današnjem slovenskem parlamentu, kjer so uporabili vrsto vzorcev, ki so jih prvič preizkusili prav v Novi Gorici.
Med letoma 1949 in 1953 zgrajena palača z notranjim atrijem in zunanjim kamnitim stebriščem, ki se razprostira po celotni širini glavne fasade, kaže odmeve tradicionalne gradnje mestnih palač. Osrednji poudarek na mogočni, a minimalistično zasnovani zunanjščini predstavlja portal iz grobo klesanih kamnitih slopov, okrašen s štirimi Kalinovimi monumentalnimi plastikami upornikov, partizana in kmeta. Ikonografija, ki izpostavlja pomen minulega narodnoosvobodilnega boja, se nadaljuje tudi v notranjščini, na talnih mozaikih, še zlasti pa na Pengovovih freskah v t. i. zeleni dvorani. Na frizu, ki jo obdaja, je upodobljena socialistična interpretacija zgodovine Primorske, od reformacije do konca druge svetovne vojne, poslikava pa predstavlja enega od redkih obsežnejših primerov zgodovinskega slikarstva v slovenski umetnosti.
občina
