Slavko Pengov, eden vidnejših freskantov 20. stoletja, je v času pred 2. svetovno vojno ustvaril vrsto pomembnih stenskih poslikav v slovenskih cerkvah, po letu 1945 pa postal vodilni slikar visokih državnih naročil za likovno opremo reprezentančnih objektov.
S freskantstvom se je dodobra seznanil že v otroštvu, saj je izhajal iz znane podobarske družine Ivana Pengova. Formalno znanje je začel nabirati v očetovi delavnici, obiskoval je umetniško šolo Probuda, med letoma 1926 in 1929 pa je študiral slikarstvo na zagrebški Akademiji. Po opravljeni diplomi se je istega leta vpisal še na oddelek za kiparstvo na dunajski Akademiji, a je študij zaradi težkih bivanjskih razmer kmalu prekinil in se leta 1931 vrnil v Slovenijo, kjer so ga po očetovi zaslugi že čakala prva freskantska naročila. Po drugi svetovni vojni, med katero je nekaj mesecev preživel v internaciji, je leta 1945 postal redni profesor in vodja oddelka za dekorativno slikarstvo na ljubljanski akademiji, kjer je služboval do konca svojega življenja, nekaj časa tudi kot rektor (1957–1959). Bil je prejemnik nagrade Federativne narodne republike Jugoslavije za slikarstvo (1948), za fresko v Ljudski skupščini pa mu je bila dodeljena Prešernova nagrada (1959).
Pengovov opus obsega plakate, knjižno ilustracijo in risbe, v njem pa izrazito izstopa stensko slikarstvo. Pred vojno se je ukvarjal s sakralnimi naročili – med pomembnejšimi so poslikava župnijske cerkve sv. Martina na Bledu (1932–1937), freske v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah (1938) in v župnijski cerkvi sv. Fabijana in Boštjana ter sv. Jerneja v Kočevju (1939) ter freske in sgrafiti na frizu mizarskih delavnic na ljubljanskih Žalah (1940). Njegova dela iz tega obdobja so barvita, temeljijo na dobri, realistični risbi, plastičnosti oblikovanja in jasnih kompozicijah brez kakršnihkoli odvečnih elementov, zaradi česar so freske zelo nazorne, skorajda didaktične.
Po drugi svetovni vojni se je Pengov posvetil skorajda izključno visokim državnim naročilom. Delal je v Vili Bled, kjer je dve steni velike dvorane v poslikal s prizori iz narodnoosvobodilne vojne in izgradnjo nove države po osvoboditvi (1946–1947), prostore bližnjega Belvedera pa z mozaikom s podobami življenja v socializmu. Za sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije je ustvaril triptih s podobami demonstracij proti pristopu Kraljevine k trojnemu paktu, narodnoosvobodilne vojne in povojne gradnje socializma (1949). Vhodno avlo Rudarskega inštituta Fakultete za rudarstvo v Ljubljani je poslikal s freskami z motivi dela rudarjev (1950–51), cikel fresk pa je ustvaril tudi v slavnostni dvorani novozgrajene novogoriške občine, kjer je stene poslikal s prizori iz lokalne zgodovine (1952), za Vilo Brionko na Brionih pa izdelal mozaike (nedatirano, druga polovica 1950-ih). Po freski v Ljudski skupščini je izvedel le še eno, manjše naročilo, za fresko na Osnovni šoli Tržič (1963).
