Ob pomikanju kazalca po freski se bodo izbrani motivi osenčili, s klikom nanje pa boste priklicali več informacij – prikazale se bodo reprodukcije primerljivih umetniških del, primerjalne fotografije, razlage motivov, ali pa povezave do vsebin, ki ponujajo globlji vpogled v upodobljene vsebine.
Kot pomembno poglavje iz zgodovine Primorske je na freski izpostavljen čas narodnega preporoda v drugi polovici 19. stoletja. S prizorom v branje zatopljenega omizja je nakazano čitalniško gibanje na Primorskem, o tedanjem razmahu slovenskega kulturnega ustvarjanja pa pričajo veliki portret pesnika Simona Gregorčiča (1844–1906) in tri figure z atributi kiparstva, slikarstva in glasbe, ki stojijo med Triglavom in Sočo. Čeprav imajo upodobljeni umetniki portretne poteze, jih zaenkrat ne moremo enoznačno povezati z zgodovinskimi osebnostmi iz primorske zgodovine. Le pri portretu skladatelja se domneva, da bi lahko šlo za Lojzeta Bratuža (1902–1937), eno od žrtev italijanskega obmejnega fašističnega nasilja.
Močno je izpostavljena podoba smrti na podivjanem konju; pooseblja zlo, ki ga je prinesel fašizem. V ozadju je upodobljen požig Narodnega doma (1920), simbola slovenske kulturne, politične in gospodarske prisotnosti v Trstu, vizualizacija fašistične represije in uničevanja slovenske kulture pod italijansko okupacijo pa doseže višek v prizoru iz leta 1930, ko so v bližini vasi Bazovica usmrtili četverico primorskih antifašistov.
Narodnoosvobodilni boj zavzema na poslikavi največ prostora. Kot njegov del je upodobljen tudi likovno nenavaden prizor s figuro oboroženega upornika, ki predstavlja zmagoslavno nasprotje personifikaciji fašizma na konju. Mogočna postava z visoko dvignjeno pestjo poziva k boju, obenem pa meče dolgo, iz krvi bazoviških žrtev izhajajočo rdečo senco na prizore vojnih spopadov v nadaljevanju friza. Prizor vsebinsko poveže predvojno protifašistično dejavnost na Primorskem s pomenom komunistov za osvoboditev. Osrednja pozornost je posvečena predstavitvi oboroževanja lokalnega prebivalstva, spopadov z italijansko vojsko in partizanskih sabotaž, v katerih je – skozi optiko komunistične partije – vselej poudarjena enotnost naroda. Slovenci so tudi med vojnimi spopadi upodobljeni skozi prizmo izrazitega idealizma – kot skupina neustrašnih, zanosa in zdravja polnih posameznikov, prepričanih v zmago.
