Andrej Budal

Pisatelj in pesnik Andrej Budal se je rodil 31. oktobra 1889 v Štandrežu, naselju na severozahodnem robu Goriške ravni v Italiji. Umrl je 7. junija 1972 v Trstu, pokopan pa je v rojstnem kraju. V domačem kraju je med letoma 1895 in 1898 obiskoval osnovno šolo, v Gorici pa vadnico (1898–1901) in klasično gimnazijo (1901–1909). Na Dunaju je študiral romanistiko, se vmes izpopolnjeval v Parizu (1912), leta 1913 pa iz romanistike doktoriral. Po končanem šolanju je kot učitelj slovenščine, po ukinitvi slovenskih šol pa francoščine, poučeval po različnih krajih – v Gorici, Idriji, Tolminu, Vidmu idr.

Njegova besedila so v periodičnem tisku objavljali že v času gimnazijskega šolanja. Izkazal se je kot izjemno plodovit pisatelj, ki je najpogosteje tematiziral Primorsko in njene ljudi; zlasti v delih pred prvo svetovno vojno so bili njegovi protagonisti idealisti, ki jih surova in kruta resničnost ni zlomila, ampak spodbudila k napadu in kritiki. Pisal je tudi leposlovne prispevke, članke, biografije, poročila in ocene, ki so bili objavljeni v Vrtcu, Domačem prijatelju, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovanu, Mladiki, Mentorju, Edinosti, Luči, Našem glasu, Koledarju družbe sv. Mohorja (Celovec), Našem rodu, Razgledih, Ljudskem tedniku, Primorskem dnevniku, Naši sodobnosti, pa tudi v tujih publikacijah Ce fastu?, Rivista di letteratura moderna, Enciclopedia Italiana, Il Dizionario delle opere Bompiani in drugod. Z besedili se je kasneje, med obema vojnama, približal širšemu krogu ljudi in v njih poudarjal pozitivne lastnosti slovenskega človeka v primerjavi s tujim. Sedem njegovih povesti je izšlo v samostojnih knjigah: Križev pot Petra Kupljenika (1924), Župan Žagar (1927), Ubogi Uštin (1928), Med srci in zemljo (1932), Z onstran groba (1934), Na konju (1938) in Čigava si? (1930).

Politično delovanje, s katerim je začel že za časa študija, je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni, ko se je uveljavil kot pomemben politični in kulturni delavec – med drugim se je septembra 1946 kot član goriške delegacije udeležil mirovne konference v Parizu. Po tem se je preselil v Trst, kjer je več kot deset let (1947–1959) vodil slovensko poklicno gledališče, hkrati pa do upokojitve leta 1960 opravljal delo profesorja slovenščine in zgodovine na tržaškem Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois.

Iz francoščine in italijanščine je prevajal avtorje, kot so Guy de Maupassant, Edmond de Goncourt, Antonio Fogazzaro, Alessandro Manzoni, Giovanni Boccaccio, Alphonse Daudet, Giovanni Verga, Grazia Deledda, Silvio Pellico, in knjižne prevode tudi objavil, prav tako pa je prevajal strokovna dela. V zamejskem tisku se je po drugi svetovni vojni uveljavil kot vodilni kritik in publicist, izbor del je leta 1967 izšel v knjigi Odmevi z roba. Za potrebe poučevanja slovenskega jezika v šolah je napisal tudi tri priročnike, in sicer Slovenski cvetnik (1928 in 1946) ter Osemnajst velikih (1939). V njegovem rojstnem kraju na Andreja Budala spominjata prosvetni dom in park pod Štandrežem ob cesti za Sovodnje blizu Gorice, ki sta oba poimenovana po njem. Leta 1980 so njegov spomin počastili še v Novi Gorici s spomenikom na aleji slavnih mož na Erjavčevi ulici.

​Izobrazba

• osnovna šola, Štandrež, Italija, 1895–1898
• vadnica, Gorica, Italija, 1898–1901
• klasična gimnazija, Gorica, Italija, 1901–1909
• študijsko izpopolnjevanje, Pariz, Francija, 1912
• študij romanistike, Dunaj, Avstrija (doktoriral 1913)

Zaposlitev

• učitelj slovenščine, slovenska državna gimnazija in nemška realka, Gorica, Italija, februar–junij 1915
• vojaški uradi, Ljutomer, Ljubljana; Trst, Videm, Italija (mobilizacija)
• poučeval na zaposlovalnih tečajih, Trst, Italija, proti koncu prve svetovne vojne
• učitelj slovenščine, realka, Idrija (1919–1921)
• učitelj slovenščine, slovensko učiteljišče, Tolmin (1921–22)
• učitelj slovenščine, realka, Idrija (1922–23)
• učitelj slovenščine, slovenska nižja realka, Videm, Italija (1923–25)
• učitelj slovenščine, Istituto tecnico commerciale A. Zanon, Videm, Italija, do 1933
• učitelj francoščine, Istituto tecnico commerciale A. Zanon, Videm, Italija, do 1940
• učitelj slovenščine, Istituto tecnico commerciale Sommelier, Perugia, Italija (1940–41)
• predavatelj slovenščine, univerza Ca’ Foscari, Benetke, Italija (1941–43)
• učitelj, slovenska nižja realka, Videm, Italija (1941–45)
• pogodbeni profesor za slovenščino in zgodovino, Trgovski tehnični zavod Žiga Zois, Trst, Italija (1954–1960)

Dela

• Križev pot Petra Kupljenika (Ljubljanski zvon, 1911; knjižna izdaja, 1924)
• Župan Žagar (Gorica, 1927)
• Ubogi Uštin (Trst, 1928)
• Slovenski cvetnik (Gorica, 1928)
• Čigava si? (Gorica, 1930)
• Med srci in zemljo (Gorica, 1932)
• Z onstran groba (Trst, 1934)
• Na konju (Gorica, 1938)
• Osemnajst velikih (Gorica, 1939)
• Slovenski cvetnik (Gorica, 1946)
• Odmevi z roba (Maribor, Trst, 1967)

Nagrade, priznanja, odlikovanja

• red jugoslovanske zvezde z zlatim vencem, 1971

Viri in Literatura

• France BEVK, Spomini na Andreja Budala, Razgledi, 4, 1949, 10, 433–436.
• Zoltan JAN, Budal, Andrej, Enciklopedija Slovenije, 1, A–Ca, Ljubljana 1987, str. 404.
• Zoltan JAN, Budal, Andrej (1889–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152334/#novi-slovenski-biografski-leksikon (10. april 2020).
• Martin JEVNIKAR, Budal, Andrej (1889–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152334/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. april 2020).
• Miroslav RAVBAR, Življenje in delo Andreja Budala, Razgledi, 4, 1949, 10, 470–473.
• Breda SELJAK, Andrej Budal, Primorci.si, http://www.primorci.si/osebe/budal-andrej/779/ (april 2020).

Manuela Dajnko (10. 4. 2020)

Galerija