Anton Sigulin

Akademski kipar Anton Sigulin se je rodil 13. septembra 1917 v Trstu, železniškemu delavcu Antonu in materi Heleni iz Brkinov. Leta 1920 se je z družino pred fašizmom umaknil v Maribor, kjer je obiskoval osnovno šolo in dokončal tri razrede realke. Med letoma 1933 in 1936 se je v Mariboru učil črkoslikarstva, 1936 pa se po nasvetu kiparke in risarke Karle Bulovec (1895–1957) vpisal na kiparski oddelek TSŠ v Ljubljani, kjer sta ga med drugimi učila tudi France Kralj in Gojmir Anton Kos. Od leta 1937 do 1941 je študiral na beograjski akademiji likovnih umetnosti pri profesorjih Sretanu Stojanoviću in Tomi Rosandiću. V obdobju od 1941 do 1944 je bil vključen v NOB. Med letoma 1944 in 1948 je prebival v Moskvi, kjer je najprej delal kot napovedovalec slovenskih oddaj na radiu Svobodna Jugoslavija, nato pa opravljal službo odgovornega urednika slovenskih oddaj na radiu Moskva. V Moskvi se je seznanil s kiparjem M. I. Epsteinom, ki mu je omogočil delo v njegovem ateljeju. Postal je častni član Društva likovnih umetnikov SSSR. Leta 1949 je na ljubljanski AUU opravil izpit iz umetnostne zgodovine, istega leta pa mu je beograjska akademija priznala še diplomo. Med letoma 1949 in 1950 je opravljal vlogo referenta za likovno umetnost pri Ministrstvu za prosveto in kulturo LRS. Leta 1950 je kot prvi profesor za likovni pouk začel učiti na VI. ljubljanski gimnaziji, od 1951 do 1958 je bil zaposlen na XII. gimnaziji, nato pa poučeval na II. osnovni šoli Šentvid-Ljubljana. Umrl je 16. decembra 1996 v Ljubljani.

V Ljubljani je eno od njegovih pomembnejših del spomenik NOB oziroma spomenik Svobode, ki ga je leta 1951 zasnoval skupaj z arhitektom Vinkom Glanzem in stoji ob Celovški cesti. Glanz si ga je zamislil kot visok piramidast stolp, ki je zidan iz kamnitih kvadrov, Sigulin pa je izdelal bronast kip Svobode, stoječ na kamnitem podstavku. Leta 1956 je bil odkrit njegov spomenik NOB v Novi Gorici, ki je umeščen v bližino dornberške osnovne šole. Zanj je Sigulin zasnoval bronasti kip borca na kamnitem podstavku, ki ga z obeh strani določa zid s ploščami, na katerih so imena padlih. Kip so leta 1979 obnovili. Po drugi svetovni vojni si je, kot mnogi drugi kiparji (Ivan Zajec, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Alojz Kogovšek), uredil atelje v za to primernem pritličnem prostoru stavbe Švicarija. Od leta 1962 je veliko sodeloval s kamnosekom Milanom Pertotom, ki je po kiparjevem osnutku izklesal marmorni kip Sramežljivke. Pertot je kot izvrsten ornamentalist v Ljubljani sodeloval tudi z drugimi kiparji, na primer Stanetom Keržičem in Borisom Kalinom. V znak zahvale za zasluge, ki jih je imel Rudolf Maister v boju za slovensko severno mejo 1918/1919, so mu v rojstnem Kamniku na Trgu talcev postavili spomenik – celopostavno bronasto figuro je leta 1970 izdelal Anton Sigulin.

​Izobrazba

• osnovna šola, Maribor (1925–30)
• 3 razredi realke, Maribor (1930–33)
• učenje črkoslikarstva, Maribor (1933–1936)
• TSŠ, kiparski oddelek, Ljubljana (1936)
• Akademija likovnih umetnosti, Beograd, Srbija (1937–1941)

 

Zaposlitev

• referent za likovno umetnost, Ministrstvo za prosveto in kulturo LRS (1949–1950)
• profesor za likovni pouk, VI. gimnazija, Ljubljana, 1950
• profesor, XII. gimnazija, Ljubljana (1951–1958)
• profesor, II. osnovna šola, Šentvid-Ljubljana

Članstvo v skupinah, umetniških društvih ali zduženjih

• častni član Društva likovnih umetnikov SSSR

Dela

• spomenik NOB/spomenik Svobode, Šiška, Ljubljana, 1951 (arhitekt Vinko Glanz)
• portret I. M., bron, 1952
• portret kiparja Zajca, bron, 1952
• spomenik padlim borcem NOB, Dornberk, Nova Gorica, 1956
• Portret pesnika L. A., patiniran mavec, 1954
• Dekle s papigo, bron, 1956
• Portret španskega pesnika D. P., aluminij, 1958
• Sedeča z draperijo, kamen, 1958
• Ženska glava, vosek, 1958
• portret Toneta Čufarja, bron in skupina Delavec in kmet, Jesenice, gledališka veža, 1958
• Pri toaleti, bron, 1959
• Baletka I, 1959, bron
• kip heroja Alojza Kebeta, kamen in fontana Deček in delfin, bron, Šentvid, gimnazijska veža, 1959
• Dekliško poprsje, kamen, 1960
• Rusalka, kamen, 1960
• Dekle z glasbilom, bron, 1960
• Baletka II, bron, 1960
• Dekle s cvetom, bron, 1960
• Žanjica, žgana glina, 1961
• Ležeča, kamen, 1961
• Pri toaleti, kamen, 1961
• doprsni kip heroja Maksa Pečarja, bron, Park narodnih herojev, Črnuče, 1963 (2006 ukraden skupaj s še drugimi šestimi kipi)
• kip Jožeta Moleka – Puntarja, Preserje pod Krimom, 1970
• spomenik Rudolfu Maistru, Trg talcev, Kamnik, 1970
• doprsni kip Janeza Kalana – Kosca, Topol pri Medvodah, 1972
• doprsni kip Adolfa Jakhla, bron, Grosuplje, 1977
• doprsni kip Adolfa Jakhla, bron, Ljubljana, 1977
• doprsni kip Danile Kumar – Andreje, bron, Ljubljana, 1977
• spomenik NOB, Janče, 1977
• doprsni kip Poldeta Mačka – Boruta, bron, Ljubljana, 1978
• doprsni kip Stojana Šuligoja, bron, Grosuplje, 1980
• doprsni kip Antona Šibelje – Stjenke, Komen, 19??

Razstave

• Slovenska umetnost po osvoboditvi 1945–1955, dva bronasta portreta, Moderna galerija, Ljubljana, 1955 (jubilejna razstava)
• 16 plastik različnih formatov in materialov, dom JLA, Ljubljana, 1961 (z Evgenom Sajovicem),
• Prešernov muzej, Kranj, 1962
• Umetnostna galerija, Maribor, 1962
• Muzej, Koper, 1962
• Moderna galerija, Ljubljana, 1963 (društvena razstava)

Viri in Literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M–Ž, Ljubljana 2008, str. 1022.
• Božidar PREML, Kraški kruh: Vas Kopriva na Krasu – njeni kamnolomi in kamnarji, 2016, str. 248.
• Sajovic, Sigulin, Jakopičev paviljon, Ljubljana 1962.
• Slovenska umetnost po osvoboditvi 1945–1955, Moderna galerija, Ljubljana 1955.
• Stari mojstri. Razstava slovenskih umetnikov, Piran: Obalne galerije 1980.

 

• Amir Muratović, Če bi Švicarija lahko pripovedovala zgodbe, bi bila marsikatera žalostna, MMC RTV SLO, https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/ce-bi-svicarija-lahko-pripovedovala-zgodbe-bi-bila-marsikatera-zalostna/488008 (maj 2019).

Manuela Dajnko (17. 12. 2019)

Galerija