Ivan Trinko Zamejski

Ivan Trinko Zamejski se je rodil 25. januarja 1863 na Tarčmunu kot avstrijski državljan. Po plebiscitu v Beneški Sloveniji oktobra 1866, s katerim se je slovensko prebivalstvo v Benečiji odločilo za Italijo, je postal državljan Italije. Po osnovni šoli, ki jo je med letoma 1870 in 1873 obiskoval najprej v Jelini in nato še v Čedadu (1873–1875), je odšel v videmsko nadškofijsko semenišče, kjer sta bila klasična gimnazija z licejem in bogoslovje. Opravil je štiri razrede gimnazije (1875–1879) in tri letnike liceja (1879–1882), po študiju bogoslovja pa bil mašniško posvečen leta 1886. V semenišču je postal prefekt in študiral še ruščino, poljščino, češčino in filozofijo. Slednjo je skupaj z italijanščino od leta 1889 poučeval na semeniški gimnaziji, leta 1894 pa v semenišču prevzel stolico filozofije. Poleg tega je v svojem prostem času beneške dijake učil knjižne slovenščine.

Kar dvaindvajset let je v Vidmu opravljal delo deželnega svetovalca (1903–1925). Zavzeto je deloval za Beneške Slovence – zavzemal se je za gradnjo cest in modernizacijo območja, spodbujal poljedelstvo in živinorejo, si prizadeval za razširitev železniškega omrežja in za ustanovitev delavskega urada v Vidmu ter se posvečal vprašanjem izseljenstva, slepih in mladoletnih. Leta 1942 je bil udeležen v prometni nesreči, pri kateri si je zlomil desni kolk. Ker je odtlej šepal, je prenehal s službenimi obveznostmi in se naselil na Tarčmun v hišo nečakov, kjer je ostal do smrti leta 1954.

Trinko je deloval in se uveljavil na več različnih področjih, poleg pedagoškega poklica je bil tudi pesnik, pisatelj, prevajalec, risar in glasbenik. Čeprav se v šoli slovenščine ni učil in jo je poznal samo iz domačega okolja ter je živel daleč od slovenskega kulturnega miljeja, se je je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti sam, kmalu zatem pa v slovenskem jeziku pričel še pesniti. V štirih zvezkih so v rokopisu ohranjene njegove Poezije (1880–1883); prve tiskane pesmi, pod katerimi se je podpisoval s psevdonimom Zamejski, pa so bile objavljene v Ljubljanskem zvonu (Pesmi beneškega Slovenca, 1885), Domu in svetu, Slovanskem svetu, Slovanu, Slovenki in Mladiki. Na prigovarjanje in s pomočjo Simona Gregorčiča je leta 1897 izdal svoje edino izvirno leposlovno delo – Poezije, ki so izšle v dvojnem snopiču Slovanske knjižice. V njegovih pesmih, ki so v splošnem nekoliko pesimistično usmerjene, je zaznati narodnostno poanto, pripadnost Slovencem in slovenstvu ter skrb za razvoj in obstanek slovenskega naroda.

Poleg pesmi je pisal tudi kulturnozgodovinske in geografske članke, znanstvene eseje z različnih področij, spomenice in politične dokumente ter krajšo prozo; tako je v knjigi Naši paglavci (Gorica 1929) primorskim bralcem približal razmere, v katerih so živeli Slovenci v hribovskih vaseh Benečije. Objavljal je ljudska pripovedna besedila, kot so Vedomec, Divje žene ali Krivjopete, Boter petelin in njegova zgodba. Prav tako je pomagal pri geoloških raziskavah, kjer se je še posebej zavzemal, da bi slovensko geološko, speleološko in etnološko izrazoslovje prešlo v italijanski znanstveni tisk v izvirni obliki.

Kot prevajalec je v italijanski jezik iz različnih slovanskih jezikov prevedel več proznih in pesniških besedil; napisal je slovensko slovnico za Italijane, sodeloval pri pripravi katekizma za Beneške Slovence ter se ukvarjal tudi z literarno zgodovino – napisal je več uvodov k pesniškim zbirkam. Tudi njegovo delo na področju likovne umetnosti ni zanemarljivo. O njej je pisal (na primer o Giuliu Quagliu, Andreju iz Loke, Luki Šarfu), znane pa so tudi njegove perorisbe in risbe s svinčnikom z motivi domače pokrajine. Iste motive je beležil tudi s fotografskim aparatom. Leta 1900 se je pridružil Slovenskemu umetniškemu klubu v Ljubljani in v okviru društva tudi razstavljal na skupinskih razstavah. Trinkovo delovanje na glasbenem področju vključuje pisanje glasbe na italijanska in slovenska cerkvena besedila, ki zajema več kot trideset skladb. Dobro je znal igrati na harmonij in več kot trideset let vodil semeniški pevski zbor.

Trinko, ki je z zavzemanjem za jezik in pravice svojega naroda vlogo buditelja in vodnika beneškega slovenstva udejanjal tudi v praksi, si je prislužil nadimek »oče Beneških Slovencev«. Že leta 1954, ko je Trinko še živel, so goriški kulturni delavci v spomin nanj začeli izdajati Trinkov koledar, v katerem vsako leto med drugim objavijo tudi nekaj njegovih pesmi. Po njem so leta 2013 v Čedadu poimenovali ulico Via Ivan Trinko, na ulici pa ima sedež tudi istoimensko kulturno društvo.

​Izobrazba

• osnovna šola, Jelina, Beneška Slovenija, 1870–1873
• osnovna šola, Čedad, Italija, 1873–1875
• malo semenišče, Videm, Italija, 4 razredi gimnazije (1875–1879), 3 letniki liceja (1879–1882)
• študij bogoslovja, Videm, Italija (1882, posvečen 1886)

Zaposlitev

• prefekt, semenišče, Videm, Italija, od 1886
• profesor latinščine, italijanščine, matematike, prirodoslovja, semenišče, Videm, Italija, od 1889
• profesor filozofije, semenišče, Videm, Italija, 1894–1943
• ravnatelj Zavoda ubogih sester za deklice, 1913–1942
• videmski deželni svetovalec, 1903
• okrajni poslanec, 1910
• kanonik, 1912
• poslanec, videmski deželni zbor, 1914
• izvršilni odbor Italijanske ljudske stranke (Partito popolare italiana), 1923
• papežev tajni komornik, član videmskega stolnega kapitlja in odbora za cerkveno umetnost

Članstvo v skupinah, umetniških društvih ali zduženjih

• Slovensko umetniško društvo, Ljubljana, 1900
• dopisni član filološke sekcije Italijanske katoliške družbe za znanstvene raziskave, Rim, Italija, 1901
• član Akademije umetnosti in znanosti, Videm, Italija (od 1904 dopisni, od 1910 redni)

Dela

• rokopis v štirih zvezkih: Slovenske pesmice, 1880; Pesmice, 1880–81; Mrtvaške pesmi, 1882; Pesmice, 1883
• Pesmi beneškega Slovenca, 1885
• Poezije, 1897
• Naši paglavci, Gorica 1929

Viri in Literatura

• Milan BEKAR, Ivan Trinko Zamejski (ob njegovi sedemdesetletnici), Odmevi: literarno-kulturna revija, 2/4, 1933, str. 105–109.
• Marijan BRECELJ, Ivan Trinko Zamejski, Enciklopedija Slovenije, 13, Š–T, Ljubljana 1999, str. 344.
• Marijan BRECELJ, Trinko, Ivan (1863–1954). Slovenska biografija.Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi722979/#slovenski-biografski-leksikon (7. april 2020).
• Ivan Trinko Zamejski 90-letnik, Slovenski Jadran: glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, 2/4, 23. januar 1953, str. 8.
• Alina LOVREČIĆ CARLI, Na današnji dan pred 150 leti se je rodil Ivan Trinko – Zamejski, Primorski dnevnik, 69/20, 25. januar 2013, str. 10.
• M. Z., Kdo je bil Ivan Trinko Zamejski? V mični knjižici pri koprskem Ognjišču ga je predstavil Jožko Kragelj, Delo, 39/72, 28. marec 1997, str. 8.

 

• Ivan Trinko Zamejski, Revija Ognjišče, https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/1977-ivan-trinko-zamejski (april 2020).

Manuela Dajnko (9. 4. 2020)

Galerija