Jože Srebrnič

Jože Srebrnič velja za enega najvidnejših borcev za socialno pravičnost delavskega in kmečkega prebivalstva v Slovenskem Primorju, vse življenje pa bil aktiven voditelj socialističnega in komunističnega gibanja v Julijski krajini. Neumorno je širil ideje mednarodnega komunističnega gibanja in deloval proti fašizmu, zato so ga italijanske oblasti nenehno nadzirale in preganjale; v obdobju od 1926 do 1943 je 12 let preživel v konfinaciji in štiri leta v različnih zaporih.  Po kapitulaciji Italije 1943 se je pridružil narodnoosvobodilnem gibanju, kjer je pustil močan pečat, saj je vseskozi deloval v skladu a sklepi Avnoja, ki je razglasil priključitev Slovenskega Primorja k Jugoslaviji in se zavzemal za ustrezno obravnavo kmečkega vprašanja.

Različice imena: Pepi, Jurist, Ruski, Stari

 

Izobrazba:

  • 1896‒1905: Gorica, Državna gimnazija
  • 1906: Gorica, Oficirska šola 47. polka
  • 1908: Gradec, Pravna fakulteta Univerze v Gradcu (študija ne dokonča)

 

Članstvo v organizacijah:

  • 1907: postane član Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS)
  • 1907: postane član Delavskega izobraževalnega društva v Solkanu
  • 1918: v Moskvi je izvoljen v centralni komite Revolucionarne internacionalne socialistične organizacije inozemskih delavcev in kmetov.
  • 1918: je med ustanovitelji jugoslovanske sekcije Ruske komunistične partije (boljševikov),RKP(b)
  • 1919: postane član Socialistične stranke Italije (SSI) in je 1921 izvoljen v deželni izvršni odbor za Julijsko krajino
  • 1921: postane član Komunistične stranke Italije (KSI) in član deželnega vodstva te stranke
  • 1922‒1923: deluje kot izvoljeni solkanski podžupan
  • 1923: postane član ilegalnega komiteja KSI za Julijsko krajino
  • 1924: postane vodja goriške cone KSI, ki obsega slovensko ozemlje in član vodstva agrarne sekcije CK KSI
  • 1924: na listi KSI je za področje Julijske krajine izvoljen za poslanca v rimski parlament
  • 1943: postane član Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo, odgovoren za kmetijstvo
  • 1944: postane član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) kot izvoljeni predstavnik Goriškega okrožja
  • 1944: postane podpredsednik Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (PO OF) za Slovensko Primorje in član oblastnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS) za Slovensko Primorje

Leta 1953 je bil z ukazom predsednika FLRJ Josipa Broza-Tita proglašen za narodnega heroja.

 

Rodil se je 28. februarja 1884 v Solkanu mizarju Francu, utonil pa je 11. julija 1944 v Soči med Kanalom in Anhovem. V rojstnem kraju je obiskoval osnovno šolo in nato 1905 maturiral na gimnaziji v Gorici. Tu je 1906 služil vojaški rok, 1908 pa se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Gradcu, vendar študija ni končal. Vrnil se je v Solkan in delal kot mizar in se ukvarjal s kmetijstvom. Socialistične ideje so ga privlačile že kot srednješolca. Po maturi se je aktivno udeleževal političnega in kulturnega življenja goriških Slovencev, pri čemer je bil skupaj s Henrikom Tumo še posebej pozoren na položaj kmečkega prebivalstva in iskal možnosti za njegovo izboljšanje. V tem smislu je kot delegat nastopil na IV. in V. konferenci JSDS v Gorici (1912) in na Podgori (1913). V času prve svetovne vojne je bil vpoklican kot rezervist, vendar se je s skupino somišljenikov prostovoljno predal v rusko ujetništvo, kjer se je 1917 aktivno udeležil februarske in oktobrske revolucije. Po vrnitvi na Goriško leta 1919 je v Trstu in Solkanu intenzivno širil socialistične in komunistične ideje; mdr. je dopisoval v komunistično glasilo Delo (Trst, 1920‒1926), ustanavljal kulturna društva in kmečke zadruge. Politično je deloval najprej znotraj SSI in nato od 1921 KSI.  Leta 1924 je bil na volitvah kot prvi slovensko komunistični poslanec v Julijski krajini izvoljen v rimski parlament, vendar je bil odtlej pod stalnim policijskim nadzorstvom. Leta 1925 je organiziral 42 kmečkih družin za izselitev v ZSSR (Krim), kar je oblast preprečila. Jeseni 1926 je bil aretiran in bil nato v obdobju do leta 1943 le osem let na prostosti, od tega štiri leta pod nadzorom, 12 let pa je preživel v konfinaciji (Lampedusa, Ustica, Ponza, Ventotene, Liparsko otoki) in štiri leta v zaporih (Rim, Neapelj, Ljubljana, Postojna, Trst, Gorica, taborišče Renicci). Viri navajajo, da je v konfinaciji pisal svoje življenjsko delo o zgodovini slovenskega naroda, zlasti o starih Slovanih in njihovem odnosu so sosednjih ljudstev ter naselitvi na Slovenskem (nekateri viri omenjajo, da je prvi del študije obsegal čas do Ciril in Metoda, drugi del pa čas od Karla Velikega), vendar naj bi bil rokopis študije zaplenjen in velja danes za izgubljenega. Po zlomu fašizma, se je kmalu pridružil partizanom in aktivno deloval za vzpostavitev ljudske oblasti na Primorskem. Mdr. se je s Francetom Bevkom in Alešem Beblerjem 19. do 20. februarja 1944 udeležil I. zasedanja SNOS v Črnomlju in bil izvoljen za njegovega člana za Goriško okrožje. Poleti 1944 je agitiral je za volitve v narodnoosvobodilne odbore na Kanalskem, Idrijskem, Vipavskem in v Brdih. Pri tem je pri prehodu čez naraslo Sočo utonil. Sprva je bil pokopan na Prelesju pri Plavah, po osvoboditvi pa so njegove posmrtne ostanke 12. maja 1946 pokopali v Solkan. Nekatere novejše raziskave odpirajo vprašanja njegove vloge v Kominterni in okoliščin njegove smrti.

Bibliografija: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi599084/

Leta 1944 ga je v Črnomlju portretiral Božidar Jakac, portretiral ga je tudi Slavko Pengov, 1946 so na njegovi rojstni hiši v Solkanu odkrili spominsko ploščo, 1951 je bil v Rodežu v bližini kraja, kjer je utonil, odkrit spomenik Srebrniču in soborcem, 1969 je bil na Aleji slavnih mož v Novi Gorici odkrit Srebrničev doprsni kip, delo kiparja Stojana Batiča, njegovo ime je od 1963 so 1992 nosila Osnovna šola Deskle, od 1974 do 1993 pa se je po njem imenovala tudi lesarska šola, ki danes kot Strojna, prometna in lesarska šola deluje v sklopu Šolskega centra Nova Gorica.  Po njem se imenuje glavni trg v Solkanu.

Literatura:

  • Ivan Regent, Ob desetletnici smrti Jožeta Srebrniča, Jadranski koledar, 1954, str. 62‒63.
  • Dušan KERMAVNER, Iz spominov na Jožeta Srebrniča, Srečanja, št. 19, 1969, str. 16‒19.
  • Branko MARUŠIČ (ur.), Jože Srebrnič, narodni heroj, 1884‒1944, Koper, 1986.
  • Pavla JARC, Javni spomeniki in skulpture v mestu, v Katarina Brešan (et al.), Na začetku je bila črta. 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu, Nova Gorica: 2017, str. 118‒150.
  • France KLOPČIČ, Srebrnič, Jože (1884–1944), Slovenska biografija, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi599084/#slovenski-biografski-leksikon (23. julij 2020).
  • Narodni heroji Jugoslavije II, Beograd: 1975, str. 186.
  • ES

 

Barbara Vodopivec (avgust 2020)



Galerija