Klement Jug

Alpinist, planinski pisec in filozof Klement Jug se je rodil 19. novembra 1898 v Solkanu očetu Antonu, mizarju in trgovcu, in materi Karlini Poberaj. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je šolanje med letoma 1910 in 1915 nadaljeval na gimnaziji v Gorici, med letoma 1915 in 1919 je s prekinitvami zaradi služenja vojaškega roka na Južnem Tirolskem ter opravljanja oficirske šole v Admontu obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer je leta 1919 tudi maturiral, potem pa na ljubljanski univerzi pri profesorju Francetu Vebru (1890–1975) študiral še filozofijo. Za doktorja filozofije je promoviral 23. junija 1923 z disertacijo O nagonskih doživljajih, I. del. O vzročnosti duševnosti. Kot študent je bil Jug zelo dejaven; deloval je v študentskih organizacijah in se zavzemal za obuditev goriškega akademskega ferialnega društva Adria. S poljudnoznanstvenimi predavanji, ki jih je imel na prelomu 1922 in 1923 na Goriškem, je želel doseči upor raznarodovalnemu pritisku. Svoje znanje je v študijskem letu 1923/24 izpopolnjeval pri psihologu profesorju Vittoriu Benussiju (1878–1927) v Padovi in za habilitacijo za docenta filozofije na ljubljanski univerzi pripravljal razpravo o etiki v štirih knjigah.

Bolj je poznan po svojem delovanju na področju slovenskega planinstva in alpinizma. Poleti 1920 je prvič plezal na Triglav, dve leti kasneje pa na Mojstrovko in s tem začel svoje pomembno plezalsko delovanje v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Leta 1922 je postal član slovenskega gorniškega kluba Skala. V slovenskem alpinizmu je dosegel raven, ki so jo do takrat v slovenskih gorah zmogli le tujci. Gore so mu pomenile okolje za preizkušanje svojih telesnih in duševnih zmogljivosti, tako je tudi načrtno iskal in plezal nove smeri. Kot samohodec je v letih 1923 in 1924 opravil več kot deset vzponov in se med enim izmed težavnih, ko je skušal preplezati prvenstveno smer v zahodnem delu severne stene Triglava, smrtno ponesrečil (11. avgusta 1924). V slovenskem alpinizmu je pustil pomembne sledi, zaradi katerih se še danes uvršča med izstopajoče slovenske plezalce. Veliko njegovih vzponov je bilo prvenstvenih in jih je tudi popisal ter so bili med letoma 1922 in 1926 objavljeni v Planinskem vestniku; štiri spise je izdal za časa življenja, trije so bili izdani posmrtno. Jugova tragična smrt je pretresla takratno javnost. Dve leti po njegovi smrti (1926) je o Jugu v Gorici izšla prva monografija, v kateri so sodelovali Zorko Jelinčič, France Veber, Alma Sodnik in Vladimir Bartol, njegovo etično reformatorstvo pa je bilo rdeča nit druge monografije o njem, izdane 1956. Vse do danes so Jugova osebnost, nameni in cilji njegovega gorništva, vzroki smrtne nesreče in njegovo delovanje predmet številnih prispevkov. Juga je literarno upodobilo tudi več pisateljev, zlasti Vladimir Bartol, pa tudi Alojz Rebula, Tone Svetina, Anton Slodnjak in pesnik Alojz Gradnik. Na Jugovi rojstni hiši so mu 3. junija 1956 odkrili spominsko ploščo. Po njem je poimenovan planinski dom v Lepeni. Njegove osebne predmete hrani Trentarski muzej. Na mestu nesreče, v severni triglavski steni, so po njem poimenovali steber, t. i. Jugov steber, v bližino pa vzidali še spominsko ploščo, ki je bila odkrita ob skorajšnji prvi obletnici smrti, 9. avgusta 1925. Spominsko ploščo Klementu Jugu so vzidali tudi v stene Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) pri kraju Bariloche v Argentini (odkrita 26. septembra 1954). Pokopan je na pokopališču na Dovjem. Leta 2014 je književnik, literarni teoretik in esejist Tomo Virk izdal knjigo z naslovom Vebrov učenec. Primer Klement Jug: osebnost, diskurz, legenda, s katero je želel z obravnavo Jugovega filozofskega mišljenja in kulturnega delovanja ter orisa njegovega značaja in alpinistične dejavnosti Juga demitologizirati.

​Izobrazba

• ljudska šola, Solkan
• gimnazija, Gorica (1910–1915)
• oficirska šola, Admont (1915–1919)
• gimnazija, Ljubljana (1915–1919)
• študij filozofije, Ljubljana (1923 doktoriral)

Viri in Literatura

• Klement Jug, Gorica 1926.
• Zorko JELINČIČ, Vladimir KAJZELJ, Vladimir BARTOL, Klement Jug. Veliki slovenski alpinist, Ljubljana 1956.
• Klement JUG, Zbrani planinski spisi, Ljubljana 1936.
• Klement JUG, Stena in smrt. Planinčevi zapiski, Ljubljana 1997.
• Branko MARUŠIČ, Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož, Trst 1987, str. 231–233.
• Branko MARUŠIČ, Jug, Klement (1898–1924), Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi259911/#primorski-slovenski-biografski-leksikon(januar 2020).
• Tine OREL, Redakcija, Jug, Klement, Enciklopedija Slovenije, 4, Hac–Kare, Ljubljana 1990, str. 317.
• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A–L, Ljubljana 2008, str. 425.
• Tomaž PAVŠIČ, Spomeniki in spominske plošče osebam v občinah Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica, Sežana in Tolmin, Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, 6, Nova Gorica 1979, str. 399.
• Franc VEBER, Jug, Klement (1898–1924). Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi259911/#slovenski-biografski-leksikon (januar 2020).
• Tomo VIRK, Vebrov učenec. Primer Klement Jug: osebnost, diskurz, legenda, Ljubljana 2014.
• Tomo VIRK, Klement Jug in mit o izjemnem filozofu, v: Pozabljena generacija filozofov: zbornik razprav s simpozija »O življenju in delu doktorandov Franceta Vebra« na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 2015, Ljubljana 2016, 11–17.

 

• Andrej MAŠERA, Klement Jug – mit in resničnost, Gore-ljudje, https://www.gore-ljudje.net/novosti/113714/ (januar 2020).

Manuela Dajnko (14. 1. 2020)

 

Galerija