Še danes priljubljen in karizmatičen glasbenik je bil zaveden Slovenec. Slovenski jezik je neumorno negoval predvsem v zborovskem petju, zaradi česar so ga italijanske oblasti nenehno preganjale. Umrl je mučeniške smrti po zastrupitvi in tudi zato postal simbol odpora proti fašističnemu režimu in boja primorskih Slovencev za narodne pravice.
Različice priimka: Lojze Bratuž ‒ Sočenko, Alojzij Bratuž ‒ Sočenko, Luigi Bertossi, don Gigino Bertossi, Don Gigino (gospodič Lojzek)
Sorodstvene vezi: mož pesnice Ljubke Šorli, oče literarne zgodovinarke in jezikoslovke Lojzke Bratuž in šolnika, skladatelja in publicista Andreja Bratuža
Izobrazba:
1908–1913: Gorica, petrazredna osnovno šolo društva Šolski dom
1913: Gorica, slovenska državna gimnazija
1919–1920: Gorica, učiteljski tečaj in matura
Zaposlitve:
1920‒1921: Šmartno pri Kojskem, učitelj
1921–1922: Solkan, učitelj
1922–1923: Verona, služil vojaški rok
1923–1928: Batuje, učitelj (od 1924 do 1926 učitelj načelnik)
1928–1929: Manopello (Abruzzo), učitelj
1929–1930: Gorica, profesor glasbe na nadškofijski gimnaziji in od 1930 nadškofijski nadzornik vseh cerkvenih pevskih zborov
1930‒1937: Gorica, vodja tovarne orgel Cecilija
Kot tretji od šestih otrok se je rodil v 17. februarja 1902 v kmečko-delavski družini v Gorici, kjer je preživel otroštvo. Tu je obiskoval osnovno šolo. 1911 je pomagal v uredništvu Primorskega lista, kjer ga je ena od uslužbenk naučila brati note. 1913 je bil v prvi generaciji dijakov novoustanovljene slovenske gimnazije v Gorici, profesor petja Ivan Mercina pa je podpiral njegov glasbeni talent. 1914 je kot 13-letni fant začel občasno orglati v cerkvi sv. Antona v Gorici. Že v času šolanja se je vključil v borbo za slovenske narodne pravice in slovenski jezik, ki ga je s petjem in narodno zavednim delovanjem negoval vse svoje življenje. Ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 1915 je prekinil šolanje, še naprej pa je deloval kot organist v več goriških cerkvah in bil pri tem dvakrat zasut pod ruševinami in ranjen. Njegova družina je vztrajala v Gorici do bitke pri Kobaridu 1917, ko je bila skupaj z drugimi prebivalci začasno preseljena v notranjost Italije, sprva v Viareggio (Toskana), po incidentu, ko so slovenski begunci ob praznovanju novega leta prepevali slovenske pesmi, pa v Rotello (Molise). V begunstvu je orglal in prepeval in si s tem pridobil naklonjenost tako slovenskih beguncev kot lokalnih prebivalcev, ki so ga klicali Don Gigino (gospodič Lojzek). Po koncu vojne se je z družino vrnil v Gorico, kjer je nadaljeval šolanje v italijanskih šolah; 1919–20 je obiskoval učiteljski tečaj in opravil učiteljsko maturo. Nato je služboval kot učitelj, vendar je bilo njegovo sočasno aktivno narodno zavedno delovanje (mdr. je pred parlamentarnimi volitvami 1921 govoril na predvolilnih shodih) vzrok, da je bil 1926 odstavljen kot učitelj načelnik, bil 1928 premeščen v italijansko Manoppello, 1929 pa je moral zapustiti mesto profesorja glasbe na nadškofijski gimnaziji v Gorici. Zaposlil se je v tovarni orgel Cecilija v Gorici. Od 1930 se je fašistično nasilje stopnjevalo; 1930 ga je na Travniku v Gorici pretepla skupina šestih fašistov, nato je bil večkrat aretiran in zaprt. 1933 se je poročil z Ljubko Šorli, v zakonu pa sta se mu rodila dva otroka, Lojzka (1934) in Andrej (1936). 27. decembra 1936 so ga po maši v Podgori, pri kateri je njegov zbor pel slovenske pesmi, fašisti prisilili, da je popil strojno olje, pomešano z bencinom. Zaradi zastrupitve notranjih organov je malo pred svojim 35. rojstnim dnem umrl. Pogreb so oblasti zaradi strahu pred izgredi policijsko zastražile, prisotni so bili lahko le najožji žalujoči, vendar so se ljudje v dnevih po njegovi smrti kljub temu spontano zbirali okrog pokopališča. Pokopan je v Gorici, na grobu pa stoji nagrobnik po načrtu Toneta Kralja iz leta 1937‒1938.
Ob poklicnem delu je vseskozi deloval tudi kot zborovodja, glasbeni pedagog in kulturni organizator. Bil je med ustanovitelji pevskega zbora Učiteljske zveze in med prvimi, ki so delovali v Prosvetni zvezi v Gorici. Pod okriljem te organizacije je 1924 zasnoval Pevsko zvezo, ki je izvajala tečaje za pevovodje, kjer so poleg Bratuža poučevali še Emil Adamič, Srečko Kumar in drugi. Prizadeval si je za orglarsko šolo (sam je sicer izšolal preko trideset organistov), ko pa je bil imenovan za nadškofijskega nadzornika je odločilno prispeval k razcvetu cerkvenih pevskih zborov na Goriškem. 1924 je ustanovil in vodil pevski zbor Mladika v Gorici, istega leta pa je nekaj časa vodil italijanski zbor v goriški stolnici. Bil je tudi plodovit skladatelj, njegov opus obsega po nekaterih virih celo več kot 180 pretežno sakralnih zborovskih del.
Po njem se od 1957 imenuje Mešani pevski zbor Lojze Bratuž, od 1996 pa kulturni center v Gorici. Upodobili so ga slikarji France Gorše (1932), Tone Kralj (1937), Jože Cej (1960), kipar Božo Pengov je 1975 izdelal njegov doprsni kip v Katoliškem domu v Gorici, kipar Negovan Nemec pa je avtor njegovega doprsnega kipa na Aleji zaslužnih mož v Novi Gorici (Klub starih goriških študentov, 1978). Nanj spominjajo tudi spominska plošča na pročelju župnišča v Podgori ter imena ulic in trgov, tako Bratužev trg (Piazza Lojze Bratuž) v Podgori, Bratuževa ulica (via L. Bratuž) v Doberdobu in Bratuževa ulica v Šempetru pri Novi Gorici. 2007 je Prosvetno društvo Podgora na pročelju hiše, kjer je bil zastrupljen, postavilo spominsko ploščo.
Izbor del: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003070/
Literatura:
– Lučana BUDAL (ur.), Lojze Bratuž, ob 50-letnici smrti, 1937‒1987, Gorica, 1987
– Aleš NAGODE, Bratuž, Lojze (1902–1937), Slovenska biografija, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003070/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. julij 2020).
– Iva KORŠIČ, Slovesnosti ob 70-letnici smrti Lojzeta Bratuža, Cerkveni glasbenik, 2007, št. 2, str. 13.
– Katarina BREŠAN (et. al.), Na začetku je bila črta: 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu, Nova Gorica: 2017.
– Katarina MOHAR, Javni spomeniki po drugi svetovni vojni, v Helena Seražin (ur.), Umetnost na stičišču kultur: mesta občina Nova Gorica, Ljubljana: 2019, str. 160.
– ES
Barbara Vodopivec (avgust 2020)
Galerija
