Različice imena: Mile, Igor
Rodil se je v kmečki družini očetu Francu in materi Jožefi Belingar. Osnovno šolo je obiskoval v Ozeljanu, nato se je vpisal na realko v Idriji. Po njeni ukinitvi 1926 je šolanje nadaljeval v Vidmu, kjer je opravil malo maturo, nato pa je v Gorici zaključil strojno šolo. Od vsega začetka je nasprotoval fašističnemu režimu; star 16 let je v Gorici na Via Dietro il Castello na telefonsko žico pod napuščem hiše obesil v fašistično uniformo oblečenega slamnatega pajaca. Zaradi takih in podobnih dejanj po končanem šolanju ni dobil zaposlitve in je moral leta 1928 emigrirati v Jugoslavijo. Tu je najprej dve leti delal v Smederevu, nato pa se je zaposlil v Remizi v Ljubljani kot mehanik in šofer. V tem času je postal član SKOJ, leta 1938 KPS, aktivno pa se je udejstvoval tudi v sindikalnem gibanju. Ob začetku vojne je postal borec Soške legije, nato pa je deloval v okolici Ljubljane na območju Črnuč in Tacna. Nadel si je ilegalno partizansko ime Igor. Ob ustanovitvi Rašiške čete 24. julija 1941 je postal četni komisar, oktobra pa njen poveljnik. Četa je izvedla vrsto akcij; v eni od njih je 18. septembra med vasema Rašica in Srednje Gameljne napadla nemški tovornjak in ga uničila skupaj s petčlansko vojaško posadko. Nemci so v povratni akciji požgali vas Rašico, ki je tako postala prva med NOB požgana vas na Slovenskem. Nato je deloval kot poveljnik Šmarnogorskega partizanskega voda, septembra 1941 pa se je s četo pred Nemci umaknil v Dolomite, kjer je delovanje v partizanskih enotah nadaljeval kot komandir Samotorske (Dolomitske) čete. V začetku decembra 1941 je po ukazu vodstva NOB s skupino partizanov, ki ji je poveljeval, prvič odpotoval na Primorsko, vendar četa cilja zaradi hude zime ni dosegla, Igor pa je zaradi bolezni okreval pri sorodnikih v Ljubljani in Mariboru. Marca 1942 se je kot poveljnik bataljona Ljuba Šercerja drugič podal na Primorsko. Bataljon, ki se je združil s Pivško četo, je 18. aprila 1942 na Nanosu napadla italijanska vojska. Igorjeva četa se je po spopadu uspela umakniti v Vipavsko dolino. Tu je prerasla v Spodnjevipavsko četo, ki ji je poveljeval, delovala pa je na območju med Ozeljanom, Vogrskim in Črničami. Tu je pomembno deloval v smeri širjenja narodnoosvobodilnega gibanja in bil dejaven tudi politično, v partizanih pa je bila aktivna tudi njegova družina, zlasti družina njegovega brata Mira ter sestri Štefanija in Marica. Ob ustanovitvi partizanskega bataljona Simona Gregorčiča 15. avgusta 1942 v Vodicah nad Ozeljanom je sprva postal namestnik komandanta Jožeta Lemuta, po njegovi smrti le dva dni kasneje, pa njegov komisar. Dne 28. novembra 1942 je Vipavska četa Gregorčičevega bataljona, kjer se je največ zadrževal, pri Črničah napadla italijanske vojake. V protinapadu italijanske vojske se je četi sicer uspelo izviti iz obroča, vendar je padel partizan Mirko Leban iz Ozeljana, Igor pa se je sam ustrelil, ker je bil težko ranjen. Na kraju njegove smrti stoji spomenik, ki so ga postavili sovaščani in Krajevni odbor Združevanja borcev NOV. Njegov doprsni kip, delo kiparja Negovana Nemca, stoji na Aleji slavnih v Novi Gorici.
Literatura:
- Ciril, ZUPANC, Milko Špacapan – Igor, Goriški letnik, 1974, str. 138–140.
- Slavica PLAHUTA, Špacapan Milko, v: Primorski slovenski biografski leksikon, III. knjiga (ur. Martin Jevnikar), Gorica: 1986−1989, str. 574−575.
- Tone FERENC, Gregorčičev partizanski bataljon, v: Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek (ur. Alenka Dermastia), Ljubljana 1989, str. 383−384.
- Jože HOČEVAR, Prvi primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča. Primorski partizani 1941‒1942, Nova Gorica, Koper 2002.
- Pavla JARC, Javni spomeniki in skulpture v mestu, v: »Na začetku je bila črta«. 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu (ur. Katarina Brešan et al.), Nova Gorica 2017, str. 125.
- Simon GRUDEN, Sodelovanje v NOB, Ozeljen−Šmihel, net, http://www.ozeljan.net/zgodovina/#1511537732020-e7727437-f818 (24. julij 2020)
Barbara Vodopivec, avgust 2020
