Stane Jarm

Stane Jarm se je kot najmlajši od devetih otrok rodil v družino z rezbarsko tradicijo, in sicer očetu Jožetu Jarmu in materi Matildi Rutar. Cerkveni slikar – podobar je bil že Stanetov ded, tradicijo je nadaljeval njegov oče, ki se je za podobarja in pozlatarja izučil v Ljubljani pri Göztlu, se kasneje zaposlil kot pomočnik Petra Rutarja v Osilnici ter oženil njegovo hčerko Matildo. Po končani Srednji šoli za umetno obrt v Ljubljani je Stane izobraževanje nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost, leta 1954 je diplomiral, dve leti kasneje pa končal še kiparski specialistični študij pri profesorju Borisu Kalinu. Ko je šolanje zaključil, se je vrnil v Kočevje in se zaposlil kot likovni pedagog; na osnovni šoli je poučeval likovno vzgojo, na Gimnaziji Kočevje pa umetnostno zgodovino. Skupaj z Ivanom Brudarjem in Milošem Humekom je bil pobudnik za ustanovitev Likovnega salona Kočevje, ki je bil prvič odprt 27. novembra 1966, ko se je v njem z Brudarjem predstavil tudi z razstavo. Leta 1980 je postal njegov strokovni vodja.

V zgodnjem obdobju je izdeloval figuralne kipce v mavcu in glini, kasneje pa za svoj glavni material izbral les, ki ga je sprva oblikoval s klasičnimi kiparskimi orodji za obdelovanje lesa – dletom in sekiro, po 1976 pa predvsem z motorno žago. Poleg plastike in reliefov v lesu je ustvarjal tudi javne spomenike. Rezbarsko tradicijo je moderniziral s prvinami primitivne umetnosti, s slogom »brazgotinskega reza« pa dosegel ekspresionistični izraz rezkih, grobih in ostrih potez. Njegovi značilni motivi, kot so žalujoče žene, robustne moške glave, Jezus Kristus in pojoče deklice, pogosto dajejo vtis tragičnosti in otožnosti. Snoval je tako odrezane glave kot celopostavne figure, ki jih je deformiral z linearnimi površinskimi rezi in so večkrat tipizirane oziroma mejijo na abstrakcijo. Poleg kiparjenja se je ukvarjal tudi z grafiko, akvareli in risbo, risal je zlasti ob zimskih dnevih, ko je bilo za delo v ateljeju premrzlo, pa tudi na starost, ko so mu jenjale moči.

Udeležil se je številnih likovnih srečanj, kolonij in kiparskih simpozijev ter se predstavljal na razstavah doma in v tujini. Samostojno je razstavljal v Kočevju, Ribnici, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Murski Soboti, Kranju, Žalcu, Lendavi, Piranu, Krškem, Kočevski Reki, Fari, Domžalah, Dolini pri Trstu in v Kraški hiši v Repentaboru. Ob Jarmovi sedemdesetletnici leta 2001 so v njegovi rojstni hiši v vasi Osilnica odprli galerijo – Galerija Stane Jarm, v kateri je na ogled približno sto njegovih del, predvsem kipov; od tega so štiri večje skulpture na prostem, možno pa je videti tudi nekaj slik. V Sloveniji je izdelal šestnajst javnih spomenikov, s sakralnimi deli je opremil več kot 60 slovenskih cerkva – njegova dela so hranjena v javnih zbirkah, veliko jih je v zasebni lasti. Najbolj se je proslavil z ekspresionističnimi upodobitvami Križanega in križevimi poti. Čeprav je bil nagrajen z več pomembnimi nagradami, je ostajal v ozadju in bil s strani stroke prepogosto spregledan.

​Izobrazba

• osnovna šola, Osilnica
• Srednja šola za umetno obrt, Ljubljana, 1946–1950
• ALU, Ljubljana, 1950–1954
• ALU, Ljubljana, specialka za kiparstvo, 1956 (pri prof. Borisu Kalinu)

Učitelji

• Boris Kalin
• Zdenko Kalin
• France Mihelič
• Zoran Didek
• Gabrijel Stupica

Zaposlitev

• likovni pedagog, Kočevje (1957–1995)
• strokovni vodja Likovnega salona, Kočevje, 1980

Članstvo v skupinah, umetniških društvih ali zduženjih

• častni član Društva Osilniška dolina, 2007

Dela

• Deklica s piščalko, Kočevje, 1959
• Tri figure, 1962
• Množica, 1966
• Žalovalke, mestno pokopališče, Kočevje, 1966–1968
• Spomeniki NOB (Osilnica, 1966; Kočevje 1968, 1969, 1973)
• Spomenik 9. slovenski narodnoosvobodilni brigadi, Kočevje, 1970
• Grb mesta Kočevje, 1971
• Stoji učilna zidana, pred OŠ Zbora odposlancev, Kočevje, 1973
• Šest portretov, Park narodnih herojev, Kočevje, 1973
• Žena, 1977
• Obraz, 1978
• Trio, 1978
• Križani, kapelica sv. Križa, 1978
• Kip rudarja, 1978
• Forma viva, 16 Jarmovih skulptur, Marof, 1980
• Križani, 1980/81
• Pietà, 1980/81
• Gozdna nevesta, Kočevje, 1984
• Dekle z mačko, Mačkovec, 1988
• Molitev gozda, 1993
• Ostržek, Vrtec Kočevje, Kočevje, 1995
• Križev pot Slovencev, 15 lesenih skulptur, Kočevski Rog, 1998
• Pevci, Ribnica
• Križev pot, Škofljica
• Kip Matere Božje, cerkev Kristusa Odrešenika
• oltar, ambon, Kristus, križev pot stranskega oltarja, Kočevska Reka
• Križev pot, Svete gore
• Križev pot, pod Krenom
• Jezus na križu, pred cerkvijo svetega Štefana, Ribnica na Dolenjskem
• Žalujoče matere, pevski zbor in obešenec, park kulturnikov, Ribnica
• Kristus in križev pot, kip Matere Božje, cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica
• številni leseni kipi po slovenskih cerkvah

Razstave

• I. jugoslovanska razstava »Gozd in les v likovni umetnosti«, Umetnostni paviljon Slovenj Gradec, 1962
• razstava, Galerija Krško, 1974
• razstava najnovejših del, Dolenjska galerija, Novo mesto, 1984
• razstava v Modrijanovem mlinu, Postojna, 1995
• razstava, Osilnica, 30. junij – 1. september 1995
• retrospektivna razstava, Kostanjevica, grajska cerkev, september 1995 – januar 1996
• kiparska razstava v ljubljanski galeriji Krka, 1997
• Korotan, Dunaj, 2000
• retrospektivna razstava, Galerija Miklove hiše, Ribnica, 2007
• Galerija Vžigalica, Ljubljana, 2019 (skupaj s Tino Đenadić, z Mino Fino, Natašo Gašparac, Markom Glavačem, Doro Gorše, Alešem Gregoričem, s Pavlom Gregoričem, Tomažem Gregoričem, Sašem Koprivcem, Polonco Lovšin, z Lelo B. Njatin, Vitom Oražmom, Urško Pečnik in Društvom kočevskih glasbenikov)

Kiparski simpoziji in kolonije

• kiparski simpozij, Forma viva, Kostanjevica, 1962
• srečanje likovnikov »Janko Trošt«, Ribnica, 1982
• likovna prijateljevanja, Slovenske Konjice, maj 2004
• kiparska kolonija, Dolenjske Toplice, julij 2004 (skupaj z Alenko Vidrgar, Andrejem Grošljem, Robijem Struno, Bojanom Mavsarjem)

Nagrade, priznanja, odlikovanja

• 2. nagrada Republiškega odbora za proslavo 20-letnice revolucije, za kip Materi talcev, 1963
• nagrada Prešernovega sklada, za kip Talca, 1964
• Šeškova nagrada za življenjsko delo občine Kočevje (najvišje občinsko priznanje), 1988
• častni občan občine Kočevje, od 2000
• odličje sv. Cirila in Metoda, Slovenska škofovska konferenca, 2001
• častni občan Ribnice, 2007
• Priznanje Občine Kočevje Deklica s piščalko, 2012

 

Viri in Literatura

• Špelca ČOPIČ, Stane Jarm, Enciklopedija Slovenije, 4, Hac–Kare, Ljubljana 1990, str. 272.
• Ivan GREGORČIČ, V lesu lahko zašepeta in zašumi ves gozd. Pogovor z akademskim kiparjem Stanetom Jarmom, Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, 13/1, 2002, str. 53–59.
• Stane JARM, Religija in umetnost, Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, 2/1, 1991, str. 40–42.
• Jože JURKOVIČ, Stane Jarm. 1931–2011, Glasnik, 20/8, 2011, str. 33.
• Olga LENAC, Vračam, kar sem dobil, Osilniška dolina, 18, 2002, str. 4–5.
• Tihomir PINTER, Aleksander BASSIN, Umetniki v ateljeju, Ljubljana 2008, str. 84.
• Jože PRIMC, Nam gre le za napredek doline. Tako pravi akademski kipar Stane Jarm, Dolenjski list, 45/3, 20. januar 1994, str. 6.
• Stane Jarm spet med domačini, Dolenjski list, 27/46, 6. julij 1995, str. 8.
• Rudi STOPAR, Kipar Stane Jarm v dolenjskih Benetkah, Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, 6/7–8, 1995, str. 640–641.
• Ana VITKOVIČ, Stane Jarm – simbol Osilnice, Dolenjski list, 22/6, 11. februar 1971, str. 24.
• Ivan ZORAN, Nova Jarmova iskanja: akademski kipar Stane Jarm iz Kočevja se tokrat predstavlja z deli krškemu občinstvu, Dolenjski list, 25/24, 13. junij 1974, str. 10.

A. J., Slovo mojstra monumentalnega kiparstva, MMC RTV SLO (oktober 2011), https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/slovo-mojstra-monumentalnega-kiparstva/267635 (marec 2020).

Kipar Stane Jarm, Ognjišče.si, http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/2354-kipar-stane-jarm (marec 2020).

K. R., Umrl je Stane Jarm, Delo.si (oktober 2011), https://www.delo.si/kultura/dediscina/umrl-je-stane-jarm.html (marec 2020).

Simona FAJFAR, Osnovno orodje Staneta Jarma – glasna motorna žaga, Delo.si (november 2011), https://www.delo.si/kultura/razstave/osnovno-orodje-staneta-jarma-ndash-glasna-motorna-zaga.html (marec 2020).

Simona FAJFAR, Jarmovo umetniško Kočevje, Delo.si (avgust 2012), https://www.delo.si/druzba/trip/jarmovo-umetnisko-kocevje.html (marec 2020).

Simona FAJFAR, Poklon umetniku, ki je ustvarjal »na likovnem podeželju«, Delo.si (februar 2019), https://www.delo.si/novice/slovenija/poklon-umetniku-ki-je-ustvarjal-na-likovnem-podezelju-145797.html (marec 2020).

Uredništvo, Slovo Staneta Jarma, E-utrip.si (oktober 2011), https://www.e-utrip.si/slovo-stanislava-jarma/ (marec 2020).

Manuela Dajnko (24. 3. 2020)

Galerija