Tomaž Vuga

Arhitekt Tomaž Vuga, rojen leta 1939 v Solkanu, kjer tudi živi, je maturiral na novogoriški gimnaziji in študiral arhitekturo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Univerze v Ljubljani, na kateri je leta 1963 pri profesorju Edu Mihevcu tudi diplomiral. Po končanem študiju se je leta 1964 zaposlil kot prvi urbanist v Zavodu za stanovanjsko gradnjo v Novi Gorici, v katerem so z njegovim prihodom ustanovili oddelek za urbanizem. Iz oddelka je leta 1968 nastal Zavod za urbanizem Nova Gorica, Vuga pa je postal njegov prvi direktor. Pod njegovim vodstvom se je leta 1972 Zavod z dvema sorodnima organizacijama (Geodetskim birojem in Projekt birojem) združil v Projekt Nova Gorica, ki ga je vodil do leta 1974, od leta 1974 do 1982 pa je bil vodja njegovega sektorja za urbanizem. V tem času, ki je za mesto pomenil največji razcvet, je zarisal urbanistični načrt mesta – cestno omrežje, večje število zazidalnih načrtov za območje mesta, med drugim za stanovanjske soseske v Solkanu, na Vetrišču, Ledinah (Cankarjevo naselje) in na območju ob Erjavčevi ulici v Novi Gorici, za Podmark in V mlinu v Šempetru pri Gorici, za mednarodni mejni prehod v Vrtojbi, za industrijsko območje Iskre in Cimosa v Šempetru pri Gorici. Tomaž Vuga je kot arhitekt avtor številnih načrtov za stanovanjske hiše, javne stavbe, vzgojno-izobraževalne in socialne objekte.

V letih 1974–1981 je poleg profesionalnega dela opravljal tudi funkcijo predsednika Odbora za varstvo okolja in urejanja prostora pri Zboru združenega dela (1974–1978) in pri Zboru občin (1979–1981) Skupščine SRS. Leta 1982 je bil imenovan za namestnika predsednika Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora (RKVOUP), leta 1986 pa je bil izvoljen za člana Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije in predsednika Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora. Med letoma 1991–1994 je bil direktor jugoslovanskega (kasneje slovensko-hrvaškega) dela družbe Palomar s sedežem v Benetkah, ki sta jo takratna Jugoslavija in Italija ustanovili za ekološko sanacijo Jadranskega morja. Med letoma 1994 in 1999 je bil direktor družbe Slovenski plinovodi, med letoma 2002–2004 pa direktor Gospodarskega interesnega združenja distributerjev zemeljskega plina v Sloveniji.

Po upokojitvi je deloval v Krajevni skupnosti Solkan (od 1998 je bil njen predsednik), v kateri se je posvetil tisočletnici prve omembe kraja v pisnih virih, po letu 2002 je bil v dveh mandatih izvoljen za svetnika v mestnem svetu Mestne občine Nova Gorica, med letoma 2004 in 2006 je bil tudi podžupan, pri čemer se je prednostno posvečal urejanju prostora in varstvu okolja, bil je vodja skupine za spremljanje priprave občinskega prostorskega načrta. Med letoma 2011 in 2014 je bil predsednik županove Komisije za okolje in prostor.

​Izobrazba

•  maturiral na gimnaziji v Novi Gorici, 1957
•  diplomiral na Oddelku za arhitekturo FAGG, 1963

Zaposlitev

• SGP Gorica, Nova Gorica, 1963
• Zavod za stanovanjsko gradnjo, Nova Gorica, 1964−1968
• Zavod za urbanizem, Nova Gorica, 1968−1972
• Projekt Nova Gorica, Nova Gorica, 1972−1982
• Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora, Ljubljana, 1982−1990
• Palomar, Benetke, 1991−1994
• Slovenski plinovodi, Ljubljana, Nova Gorica, 1994−1999

Članstvo v skupinah, umetniških društvih ali zduženjih

• Zveza urbanistov Slovenije, predsednik, 1979−1980
• Zveza urbanistov Jugoslavije, predsednik, 1980−1982
• Društvo arhitektov Ljubljane, član
• Društvo arhitektov Primorske, član

Slogovni oris

funkcionalizem, konstruktivistična smer v arhitekturi

Dela

Arhitektura

• gondolska žičnica Sveta Gora, idejni projekt, Solkan, 1963 (neizvedeno)
• stanovanjska bloka na Kidričevi ulici 25 in 28, Nova Gorica, 1963−1965
• več enodružinskih vil (Podmark, Vetrišče, Kromberk, Nova Gorica), Nova Gorica, 1968−1980
• tipske vrstne hiše na Vetrišču, 10 objektov, Nova Gorica 1968−1975
• tipska atrijska hiša ob Kromberški, 15 objektov, Nova Gorica, 1971−1975
• 7 vrstnih hiš Hermelika, Ulica Josipa Makuca, Solkan, 1972−1976
• atrijske hiše V mlinu, 37 objektov, Šempeter pri Gorici, 1978−1980
• osnovna šola (adaptacija) in vrtec, Solkan, 1972−1974
• poslovni kompleks ob Rejčevi ulici, Nova Gorica, 1972−1974
• stolpnici na Cankarjevi ulici 14 in 16, Nova Gorica, 1972−1975
• stanovanjski dvojček na Tumovi ulici, Tumova ulica 1 in 3, Nova Gorica, 1973−1976
• dom upokojencev, Gregorčičeva 13, Nova Gorica, 1974−1976
• otroški vrtec Meblo (1972), trije vrtci v Cankarjevem naselju, Cankarjeva ulica 1, 32 in 66, 1976−1978 (prvi vrtec porušen in nadomeščen z novim), Nova Gorica
• Ljubljanska banka, Idrija, 1977
• stanovanjske stolpnice ob ulici Gradnikove brigade (idejni projekt), Nova Gorica, 1978−1983
• osnovna šola in vrtec, Dornberk, 1978−1980
• osnovna šola in vrtec, Šempas, 1978−1980
• Osnovna šola Frana Erjavca, Nova Gorica, 1979−1981 (sodelavec Boris Školaris)
• špedicijski objekt, mednarodni prehod 2 (skupaj z Borisom Školarisom), Vrtojba, 1979−1981
• Srednješolski centar Ivo Lola Ribar (danes Sveti Trifun), Aleksandrovac, Srbija, 1981−1983
• most za kolesarje in pešce, Miren, 2011

Urbanizem

• urbanistični načrt Nova Gorica – cestno omrežje za območje naselij Nova Gorica, Solkan, Kromberk, Rožna Dolina, Šempeter pri Gorici, Vrtojba, 1974−1976
• zasnova izrabe reke Soče za turistične namene, območje reke Soče od hidroelektrarne Solkan do Stražic pod Gorico na italijanski strani (8 km struge in bregov reke Soče, od tega 2 km na slovenski strani), naročnik Občina Gorica (v skupini s Stefanom Lipanjem in Pierpaolom Merluzzijem), 2007
• zasnova spominskega parka miru Škabrijel, turistično-rekreacijsko športna izraba širšega območja Škabrijela (5 km²), 2008 (vodja skupine, v kateri so bili: Jaka Marušič, Andrej Malnič, Ana Kruh, Drago Svoljšak, Ivo Hvalica, Jure Poša in Boštjan Komel)
• strokovne podlage za program razvoja turistične infrastrukture v javni rabi v turistični destinaciji Lokve, Trnovska planota z Banjško planoto, izhodišče Lokve, 2009 (vodja skupine, v kateri so bili: mag. Vesna Mia Ipavec, Nejc Koradin, Helena Madon, Andrej Malnič, Jakob Marušič, Pavle Medvešček, Miha Mlinar, Tanja Pipan, Beatriče Žbona Trkman)
• projektna naloga za ureditev trga E. Rusjana, Nova Gorica – center, 2011
• analiza dosedanjega razvoja in stanja ter projektna naloga za ureditev Magistrale, Nova Gorica – center, 2011

Zazidalni načrti

• individualna stanovanjska gradnja, 130 stanovanjskih enot, med Šolsko in Vojkovo ulico, Solkan, 1965
• individualna stanovanjska gradnja, 60 stanovanjskih enot, Vetrišče, Nova Gorica, 1966−1969
• počitniško naselje, 30 stanovanjskih enot, Lokve, 1965
• stanovanjska gradnja, 3000 stanovanjskih enot, Ledine, Kare 2−7, Cankarjevo naselje, Nova Gorica, 1965−1976
• stanovanjska gradnja, 130 stanovanjskih enot, ob Kornu, med Erjavčevo ulico in potokom Kornom, Nova Gorica, 1967−1974
• 15 objektov tipske atrijske hiše, Kromberška cesta in Cesta 25. junija, Nova Gorica, 1970−1975
• industrijska cona (Iskra Avtoelektrika in Cimos), med železniško progo in južno obvoznico, Šempeter pri Gorici, 1972
• 38 atrijskih hiš, V mlinu, Šempeter pri Gorici, 1974
• Mednarodni mejni prehod Vrtojba, Vrtojba, 1971−1978
• 370 stanovanjskih enot, stanovanjska gradnja, Podmark, Šempeter pri Gorici, 1981

Nagrade, priznanja, odlikovanja

• nagrada Mestne občine Nova Gorica za življenjsko delo, 2016

Viri in Literatura

Viri:

• Arhiv Tomaža Vuge

Literatura:

• Tomaž VUGA, Projekt: Nova Gorica, Ljubljana 2018, str. 408−415.
• Drago SVOLJŠAK, Vuga Tomaž, Primorski slovenski biografski leksikon, IV., Gorica 1990−1994, str. 291.
• Jani Toplak, »Mestu smo hoteli dati bolj urban videz«, Razpotja, 21. november 2012, http://old.razpotja.si/mestu-smo-hoteli-dati-bolj-urbani-videz-tomaz-vuga-arhitekt-in-urbanist/ (februar 2020).

 

Klavdija Figelj (24. 5. 2019)

Galerija