Arhitekt in urbanist Viljem Strmecki se je rodil 27. avgusta 1914 v italijanskem mestu Tržič. V Ljubljani je med letoma 1924 in 1932 obiskoval gimnazijo in leta 1939 zaključil študij arhitekture na Tehniški fakulteti pri profesorju Ivanu Vurniku. Strmecki je tudi po študiju sledil načelom svojega profesorja, ko je upošteval socialni vidik urbanizma, pri čemer ni šlo zgolj za umetniško oblikovanje, ampak tudi za ukvarjanje z vprašanji reševanja stvarnih mestnih funkcij, prometa, stanovanjske zidave ipd.
Zaposlen je bil na oddelku za gradnje – med letoma 1944 in 1945 pri SNOS na osvobojenem ozemlju v Trstu, leta 1945 pa kot načelnik pri PNOO za Slovensko primorje. Med letoma 1945 in 1946 je delal kot pomočnik načelnika (cona B), med 1946 in 1947 pa še kot upravnik tehničnih baz. Kasneje se je zaposlil kot projektant pri Slovenija Projektu (1947–1949), delal v sekretariatu za urbanizem LRS (1949–1953), od leta 1953 je delal v Projektivnem ateljeju (Urbanistični zavod), od 1967. pa v glavnem libijskem mestu Tripoli v ministrstvu za gradnjo in ministrstvu za urbanizem.
Leta 1948 je v Projektivnem zavodu LRS prevzel naloge urbanističnega načrtovanja Šaleške doline; prvi vodilni regulacijski načrt je leto prej pripravil arhitekt Marjan Šorli (1915–1975). V Velenju si je Strmecki zamislil dva centra – Novi Center in Novo Velenje. Medtem ko v prvem dela niso bila izvedena, je bilo v Novem Velenju zgrajenih le nekaj skupin stanovanjskih blokov. Z arhitektom Marjanom Šorlijem je leta 1951 pripravil t. i. Elastični urbanistični načrt za Brežice, zaslužen pa je tudi za nekatere druge načrte: generalni in zazidalni načrt za Selško dolino (1950–1953), serija urbanističnih načrtov za Idrijo (1954–64), Ankaran (1956), Litijo (1975–?), Tolmin (1962–1965), Laško (1962–1966), Sevnico (1964–1966) in Črnuče (1966).
Strmecki je v času, ko je bil zaposlen v Projektivnem ateljeju Ljubljana, med drugim pripravil več urbanističnih rešitev Nove Gorice; tako je na primer v načrtu iz leta 1957 poskušal prometno razbremeniti centralni del Solkana, v načrtu iz leta 1958 pa je v mestu določil dve večji zeleni površini. Leta 1959 je pripravil zazidalni načrt mestnega središča, s prostorskim razvojem Nove Gorice pa bil skupaj z ateljejem najtesneje povezan do leta 1964.
Čeprav je Strmecki poznan bolj kot urbanist, je deloval tudi na arhitekturnem področju: njegova je poslovna stavba v Idriji (1962), v Idriji je uredil tudi glavni trg (1962), zasnoval je poštno poslopje v Domžalah (1963) in stavbo Veterinarske fakultete v Ljubljani (1964). Do izgraditve poslovne zgradbe Eda centra leta 2011 je bil Strmecki avtor najvišje zgradbe v Novi Gorici – nebotičnika (1965).
Sodeloval je pri razstavah, ki so spremljale različne urbanistične kongrese v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Skopju, ter na javnih arhitekturnih urbanističnih natečajih. O urbanističnih vprašanjih je pisal v revijah Arhitekt in Urbanizem.
- gimnazija, Ljubljana (1924–1932)
- študij arhitekture, Tehniška fakulteta Ljubljana (do 1939)
Zaposlitev
- oddelek za gradnje pri SNOS na osvobojenem ozemlju, Trst (1944–1945)
- načelnik pri PNOO za Slovensko primorje (1945)
- pomočnik načelnika (cona B) (1945–1946)
- upravnik tehničnih baz (1946–1947)
- projektant pri Slovenija Projektu (1947–1949)
- sekretariat za urbanizem LRS (1949–1953)
- Projektivni atelje (Urbanistični zavod) (od l. 1953)
- ministrstvo za gradnjo in ministrstvo za urbanizem, Tripoli, Libija (od 1967)
Dela
- prvi načrt za urbanistično ureditev Velenja (1948)
- prenova starega Sokolskega doma v Kulturni dom, Branko Simčič z Viljemom Strmeckim in Jakobom Savinškom, Črnomelj (1949–1954)
- spomenik padlim v NOB in rudarjem, arhitekt Viljem Strmecki, kipar Tone Kralj, Idrija (1953)
- poslovna stavba in ureditev trga, Idrija (1962)
- poštno poslopje, Domžale (1963)
- Veterinarska fakulteta, Ljubljana (1964)
- stolpnica/nebotičnik, Nova Gorica (1965)
- urbanistični načrti – generalni in zazidalni: Selška dolina (1950–53), Brežice (1951), Celje (1952–54), Idrija (1954–64), Ankaran (1956), Litija (1957–63), Nova Gorica (1957–64), Tolmin (1962–65), Laško (1962–66), Sevnica (1964–66), Črnuče pri Ljubljani (1966)
Nagrade, priznanja, odlikovanja
- prva nagrada na jugoslovanskem natečaju tipiziranih vrstnih hiš (1948)
- prva nagrada pri zazidalnem načrtu soseske Trnovo v Ljubljani (1965)
Viri in Literatura
- Alenka DI BATTISTA, Nova odkritja pri raziskovanju Ravnikarjeve Nove Gorice in Trenzevega Velenja, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 47, 2011, str. 328–329.
- Adrijan CINGERLE, Nova Gorica – mesto brez identitete, Dialogi, 7–8/10, 2010, 84–98.
- Marjan MUŠIČ, Strmecki, Viljem (1914–1990). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi622408/#slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019).
- Nace NOVAK, Še danes je od njega višja le Eda. Primorske novice, 71/183, 2017, str. 6.
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M–Ž, Ljubljana 2008, str. 1085.
- Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, 1961, str. 472.
- Tomaž VUGA, Projekt: Nova Gorica, Ljubljana 2018.
Manuela Dajnko (21. 11. 2019)
Galerija
Nebotičnik nekoč, vir: https://static.primorske.si/foto/highres/Gorica/Neboticnik_19xx.jpg
Nebotičnik danes, vir: https://static.primorske.si/foto/highres/Gorica/Neboticnik_2017.jpg