Argonavti so nastali kot hotelsko-gostinski in turistično-rekreacijski center. Kompleks je bil zgrajen na severnem delu mestne magistrale, danes Kidričeve ulice. Po načrtih arhitekta Nika Lehrmana (1939–1998) so ga gradili med letoma 1971 in 1976. Pobudo za izgradnjo je dalo ljubljansko podjetja Alpe-Adrija, turistično-gostinsko podjetje za rekreacijo, izletništvo in letovanje delavcev, ki je Argonavte tudi gradilo. Kompleks je vseboval hotelski del, zabavišče, bazen, trgovine, kegljišče, zunanje površine s skalnim in rožnim vrtom, fontano, ribnikom, mini športnim igriščem in megalitskim vrtom s solarno skulpturo. Argonavti so po šestih letih delovanja zašli v stečaj in prenehali z delovanjem. Stavba v izvorni obliki danes ne obstaja več, leta 1984 je v njej začelo delovati računalniško podjetje Iskra Delta, od leta 1993 dalje pa na tem mestu, v razširjenih gabaritih objekta, deluje casino Perla z igralniškim, hotelskim in sprostitveno-rekreacijskim centrom.
Pri zasnovi Argonavtov je na samem začetku z arhitektom Nikom Lehrmanom sodelovala konceptualistična skupina OHO, s katero so razvijali koncept arhitekture kot časovne posode, ki naj bi celotnemu kompleksu dala energijsko in mentalno razsežnost. Oblika in notranja oprema sta se tako navezovali na različna obdobja človeške civilizacije. Že samo ime izhaja iz grškega mita o Argonavtih, osrednji hotelski del s stopničastim narisom in glavnim notranjim stopniščem se je nanašal na obliko starodavnih majevskih stopničastih piramid, zunanji vrt s solarno skulpturo pa na prazgodovinsko megalitsko kulturo. Prav solarna skulptura, narejena iz betona, je pomenila dominantni motiv celotnega kompleksa, s svojimi 15 metri v višino pa tudi eno najrazsežnejših skulptur na Slovenskem. Projekt je bil predstavljen na bienalu mladih v Parizu leta 1971. Solarna skulptura je bila kasneje, v času delovanja casinoja Perla, uničena.
Celoten stavbni kompleks je bil postavljen vzporedno z magistralo, sestavljali so ga trije deli: hotelski stavbni volumen pravokotnega tlorisa, ki se je stopničasto spuščal proti pritličnemu in podkletenemu delu za spremljajoče gostinske, športne, kulturne in zabaviščne aktivnosti, ter zunanji, parkovni ambient. Vhod v stavbo je bil reprezentativno postavljen na sredini južne fasade. Zunanja lupina kompleksa je bila kombinacija vidnega betona, belih pasov fasade in rumenobele plastike v strešni kritini, izstopala je dekoracija rumenih krogov, ki so mestoma krasili betonske fasade. Moderni videz so stavbi dajale velike steklene odprtine v pritličju. Notranjost kompleksa se je vsebinsko navezovala na ladijsko tematiko, marsikje je bila vidna struktura surovega betona, v kombinaciji z belo bravo. Likovnost interierja je bila izražena z geometrijskimi modernističnimi formami, ki so se kazale na zidnih dekoracijah, barvitih tekstilnih vzorcih. Pohištvo in oprema sta v glavnem prišla iz novogoriške tovarne pohištva Meblo in arhitekturo dopolnila s čistimi linijami in novimi, plastičnimi materiali. Izpostavljenost surovega betona stavbo uvršča med eksperimente arhitekture brutalizma, uporaba ornamenta, vračanje v zgodovinska obdobja in konceptualna zasnova pa ji dajo pridih postmodernizma.
Značilnost hotela Argonavti je bila vzvalovana strešna kritina, sestavljena iz piramidalnih elementov, narejena iz novih materialov poliestra in poliuretana v rumeni in beli barvi, ki je celotnemu kompleksu dala razgiban, ekstravaganten in igriv značaj. Navdih zanjo naj bi arhitekt dobil pri igri zgibanja papirja, ki jo poznamo pod imenom »ščip-ščap«. Strešine z naklonom so ustvarjale tudi vtis notranjega prostora, saj so spodnje lupine krovske konstrukcije bile marsikje vidne kot strop notranjih prostorov.
Argonavti so bili s strani tedanje stroke ovrednoteni negativno, češ da so uporabili predrage materiale; da je bila konstrukcija in tehnologija nerazumna, očitali so jim nezaznavno izvirnost, fiksiran program, neracionalno investicijo, začetek dekadence novogoriške arhitekture, kasnejše generacije pa so v arhitekturi videle izvirnost, fascinacijo nad novimi materiali, avtorsko poetiko domišljijskih razsežnosti, celo ikoničnost.
Viri:
- Pokrajinski arhiv Nova Gorica (PANG), 104 Skupščina občine Nova Gorica, 1983, 351 Alpe–Adrija Ljubljana, Hotel Argonavti v Novi Gorici, t. e. 2075, 2085.
- Hemeroteka Goriškega muzeja.
Literatura:
- Alenka DI BATTISTA, Urbanizem in arhitektura Nove Gorice skozi oči slovenske strokovne publicistike, Goriški letnik, 41, 2017, str. 43–70.
- Klavdija FIGELJ, Lehrmanovi Argonavti, želja po izvirnosti za vsako ceno, Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 16, 2019, str. 24–35.
- Matjaž GARZAROLLI, Jurij KOBE, Janez KOŽELJ, Hotel Argonavti Nova Gorica, AB–Arhitektov bilten, 5, št. 28, str. 7–8.
- Marko POGAČNIK, Sončna skulptura (zgibanka, Iskra Delta), Nova Gorica 1987.
- Vinko TORKAR, Urbanistična zasnova mesta Nova Gorica, Nova Gorica 1993.
Klavdija Figelj (6. 4. 2020)
Hotel Argonavti (foto: Leo Caharija)
Hotel Argonavti (foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav)
Hotel Argonavti (foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav)
Hotel Argonavti (foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav)
Hotel Argonavti (foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav)
Hotel Argonavti (foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav)
