Pokopališka cerkev, posvečena sveti Trojici, je podružnica župnije Kromberk. V virih se prvič omenja že leta 1570. Med domačini je bila včasih znana tudi kot Bela cerkev ali Bela nedelja; ljudsko poimenovanje izhaja iz liturgičnega leta Rimskokatoliške cerkve, po katerem praznik sv. Trojice, ki sledi binkoštim, zaznamuje zaključek velikonočnih praznikov in je zadnji dan, ko se pri bogoslužju uporablja bela barva.
Cerkev je bila med prvo svetovno vojno porušena, zato lahko o njeni podobi sklepamo le iz ohranjenega fotografskega in arhivskega gradiva. Iz popisa vojne škode, ki je nastal leta 1921, je razvidno, da so nekdaj cerkev v tlorisu sestavljali vhodna lopa, pravokotna ladja, enako kot ladja širok ravno zaključen prezbiterij in k južni steni prezbiterija prizidana pravokotna zakristija. Fasada je bila členjena s portalom s trikotnim zatrepom, nad njim je bilo okroglo okno, iz trikotnega čela pa se je dvigala zvončnica z dvema linama za zvonove. Pred vhodom je stala križno obokana vhodna lopa. Po opisih sodeč je cerkev imela preprosto notranjščino z odprtim poslikanim ostrešjem, stene so bile prekrite z belim ometom, medtem ko je bil prezbiterij bogatejše poslikan. Opremljena je bila s tremi marmornatimi baročnimi oltarji. Veliki oltar z dvema paroma marmornih stebrov, tabernakljem in kipom sv. Trojice v atiki je stal v prezbiteriju, stranska oltarja pa sta bila postavljena ob slavoločno steno. Po vizitacijah goriškega nadškofa Carla Mihaela Attemsa iz leta 1750, kjer se cerkev omenja kot podružnica solkanske župnije, je imela še štiri oltarje: poleg velikega oltarja sv. Trojice stranska oltarja, posvečena sv. Jakobu in sv. Luciji, ter oltar Marije Device, tolažnice žalostnih, ki je do prepovedi stal zunaj cerkve na pokopališču.
Današnja cerkev je bila z vojno odškodnino zgrajena leta 1926 in je zasnovana nekoliko drugače. Proti jugovzhodu obrnjeno cerkev sestavljajo pravokotna ladja, ožji pravokoten prezbiterij z apsido, na južni strani pa je ob stiku ladje in prezbiterija pravokotna pritlična zakristija. Na zunanjščini so arhitekturni elementi poudarjeni s pasovi iz opeke, preostali del pa je prekrit z ometom. V srednji osi fasade, ki jo ob straneh zamejujeta lizeni, je polkrožno oblikovan portal, nad katerim se pne prekinjen trikotni nadstrešek. Fasado zaključuje prav tako prekinjeno trikotno čelo, pod kraki katerega sta na kvadratno opečnato podlago vstavljena križa. Iz čela raste delno ometana opečnata zvončnica z dvema linama za zvonove. Bočni steni ladje členita po dve visoki polkrožni okni, na vogalih pa sta tik pod venčnim zidcem križa, enaka tistima na fasadi. Severno in južno steno pravokotnega dela prezbiterija predira po eno lunetno okno, medtem ko polkrožna apsida ni členjena. V zakristijo vodi z zahoda preprost pravokoten vhod, njeno južno steno pa odpira pokončno pravokotno okno, zaprto s kovano mrežo.
Cerkev ima preprosto notranjščino. Skozi portal se vstopi v podkorje z ravnim stropom, ki ga nosita para kamnitih toskanskih stebrov. Celotno ladjo tik pod ravnim stropom obteka stopničasto profilirano ogredje. Ladjo in prezbiterij povezuje slavolok, sestavljen iz toskanskih pilastrov, ki ju povezuje polkrožna arkada s profilirano obrobo. Ravnostropni prezbiterij se nadaljuje v polkupolasto obokano apsido, ob straneh prav tako zamejeno s toskanskima pilastroma, med katerima se pne gladka polkrožna arkada s temenskim kamnom, na katerem je vklesan Marijin monogram. Stene in stropi cerkve so okrašeni z okvirji iz štuka, ki so dekorirani z akantovjem in listi vinske trte. Danes ima cerkev le en v neoklasicističnem slogu oblikovan oltar, v tronu katerega se nahaja slika sv. Trojice iz leta 1930, delo Clementa del Nerija. Ob stiku apside in prezbiterija sta na konzoli postavljena polihromirana lesena kipa sv. Katarine in sv. Lucije. Na severni steni ladje visi šilasto sklenjena slika sv. Katarine, ki jo je po Caravaggiu kopiral Bruno Tausani. Preostala oprema je last pravoslavne skupnosti v Novi Gorici, ki cerkev trenutno uporablja.
Na pokopališču je nagrobnik kromberškega župnika in skladatelja Vinka Vodopivca (1878–1952).
Viri:
- Archivio di Stato di Gorizia, Giudizio Distrettuale di Gorizia (1898–1922), busta. 846, fasc. 1559/20.
- Gradivo ZVKD NG.
Literatura:
- Karel Mihael ATTEMS, Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije, 1, Gorica 1994, str. 67.
- Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška nadškofija, Nova Gorica 2001.
- Vojko PAVLIN, Župnija sv. Štefana v Solkanu in njen katapan iz leta 1757, Arhivi, 36/2, 2013, str. 329–346.
Vanja Dimc (3. 6. 2019), dopolnila Helena Seražin (13. 12. 2019)
Pokopališka cerkev sv. Trojice v Kromberku
Notranjščina pokopališke cerkve sv. Trojice v Kromberku
