Župnijska cerkev sv. Martina, Grgar

Cerkev sv. Martina je bila prvotno podružnica župnije v Solkanu in je šele 13. marca 1930 postala sedež samostojne župnije. Današnja cerkev stoji na temeljih srednjeveške predhodnice, ki naj bi bila leta 1443 prvič omenjena v župnijski kroniki. Pred njo je na tem mestu stala starejša cerkvena stavba, kar so potrdila arheološka izkopavanja iz leta 1968. Takrat so odkrili temelje prvotne romanske cerkve, ki je bila le majhen enoladijski prostor s polkrožno apsido. V omenjenih izkopavanjih so odkrili tudi bronast relief Matere Božje. Na ploščici iz tanke bronaste pločevine v obliki križa je v plitvem reliefu upodobljena Marija v podobi molivke. Upodobitev izraža mir in zaupanje. V Marijini hieratični drži in njenih lepo oblikovanih obraznih potezah opazimo značilnosti bizantinsko-beneškega kroga, v katerem je bila poudarjena misel o Mariji zavetnici in priprošnjici. Po slogovnih značilnostih lahko relief umestimo v konec 12. stoletja, kar nam potrjujeta tudi obstoj cerkve in mnenje Marjana Zadnikarja, da je bila zgrajena v tem stoletju.

Oglejski vikar Fortunat je cerkev posvetil prvega julija 1459. Mnogi avtorji so se v literaturi ukvarjali z vprašanjem, ali se ta letnica nanaša na gradnjo gotskega prezbiterija. V 15. stoletju so romansko cerkev porušili in zgradili novo v gotskem slogu, pri čemer so za gradbeni material uporabili ruševine stare. Danes so od gotske cerkve ostale sklepne stranice prezbiterija, v katerem so ob gotskih oknih postavljeni poligonalni služniki z bazami in preprostimi stiliziranimi rastlinskimi kapiteli. V spodnjem delu tristranega zaključka so se ohranile freske. Spodnja plast predstavlja figuralne motive iz sredine 15. stoletja, ki so delo bodeško-prileške skupine. Na vrhnji plasti so upodobljeni dekorativni motivi iz 16. stoletja. Med izkopavanjem v gotskem prezbiteriju so odkrili bazo gotskega oltarja in fragmente arhitekturne plastike, ki po mnenju Roberta Peskarja spadajo v čas okoli 1470–1480. Odkriti kamnoseški znaki nakazujejo, da je pri gotski gradnji sodelovala delavnica cerkve sv. Martina v Avčah, ki se navezuje na mojstre kranjsko-škofjeloške skupine.

V baročni dobi so cerkev obnovili, o čemer pričajo tudi izsledki arheoloških izkopavanj, ki kažejo na predelavo v 17. ali 18. stoletju. V tem obdobju je bilo obujeno tudi čaščenje svetnikov in postavljanje novih oltarjev. V vizitacijskem zapisniku goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa z dne 17. novembra 1751 je navedeno, da je bil glavni oltar cerkve posvečen sv. Martinu, stranska pa sv. Neži in sv. Sebastijanu. Leta 1877 se je vikar Mihael Oblokar (služboval 1864–1880) odločil, da bo dal zgraditi novo cerkev. Cerkev so temeljito predelali in podaljšali v historicistični maniri. Od stare cerkve so se ohranili le zidovi gotskega prezbiterija zaradi domnevnega groba Uršule Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici prikazala Mati Božja, kar je vodilo h gradnji svetogorske romarske cerkve leta 1541.

Cerkev je bila posvečena 19. oktobra 1884 pod župnikom Andrejem Lebanom (služboval 1880–1894). Obogatil jo je z novo opremo, med drugim je kupil tudi orgle. Nad portal je dal postaviti kamniti kip sv. Martina, ki je bil med prvo svetovno vojno uničen. Župnik Jožef Godnič (služboval 1894–1917) se je odločil obnoviti stranski oltar, saj je na njem visela stara oltarna slika, na kateri so bile upodobljene sv. Neža, sv. Lucija in sv. Katarina. Na oltar je namesto nje postavil kip Lurške Matere Božje in lesene kipe omenjenih treh svetnic, ki jih je kupil na Tirolskem. Godnič se je odločil predelati tudi drugi stranski oltar, kjer je prav tako visela stara oltarna slika, na kateri so bili upodobljeni sv. Rok, sv. Blaž in neznan svetnik, ter nanj postavil kip Srca Jezusovega. Oltar je želel opremiti s kipi sv. Roka, sv. Antona Padovanskega in sv. Frančiška Asiškega, a mu je to preprečila vojna.

Med prvo svetovno vojno je bila cerkev poškodovana, uničena pa je bila tudi večina njene cerkvene opreme. Med letoma 1925 in 1927 jo je duhovnik Alojzij Filipič (služboval 1919–1945) dal obnoviti, kar je bilo pod takratno italijansko oblastjo financirano iz vojne odškodnine. V obnovi so poenostavili fasado cerkve. Leta 1926 so pri mojstru Kacinu iz Gorice naročili nove orgle, leta 1928 pa so kupili tri nove zvonove, od katerih sta se manjša dva ohranila, največjega pa je med drugo svetovno vojno odvzela italijanska oblast. V letih 1935–1937 je Clemente Del Neri (1865–1943) cerkev poslikal s svetogorsko motiviko, s prizori iz življenja Uršule Ferligoj. Del Neri, ki je veljal za izrazito cerkvenega slikarja, je prizore z enako vsebino naslikal že leta 1922 za svetogorsko baziliko. Del Nerijeve poslikave so zadovoljevale »ljudski« okus, saj so izrazito pripovedne, v njih je poudarek na idealiziranih figurah z značilnim lepotnim tipom obraza, s čimer se je približal nazarenskim slikarjem. Leta 1938, ko se je približevala 400-letnica Uršulinega videnja, so ji na njenem domnevnem grobu postavili znamenje, ki ga je krasila Del Nerijeva slika prikazovanja Marije. Grgar in svetogorska bazilika sta bila vseskozi povezana. Župnik Alojzij Filipič, vnet častilec svetogorske Marije, je med drugo svetovno vojno rešil svetogorsko milostno podobo in poskrbel, da so jo zavarovali in po koncu vojne vrnili na Sveto Goro.

Med drugo svetovno vojno je zavezniško bombardiranje marca 1945 močno poškodovalo grgarsko cerkev. Najbolj je bila prizadeta cerkvena ladja, ki je ostala brez strehe, prezbiterij, ki je deloma še ohranil gotske oblike, pa je ostal nepoškodovan. Leta 1951 je upravljanje cerkve prevzel duhovnik Franc Bizjak, ki si je zadal obnoviti cerkev. Povojna oblast je naročila, da naj cerkev podre in odstrani njene ruševine. Po dolgotrajnem boju proti rušitvi je 30. septembra 1960 pridobil gradbeno dovoljenje za njeno obnovo, ki ji je temeljito spremenila videz, dokončana pa je bila 1962. Obnovo je financiral s prispevki ljudi in prodajo ohranjene cerkvene opreme. V sklopu obnovitvenih del so novembra in decembra 1968 potekala arheološka izkopavanja, s katerimi so odkrili fragmente gotske cerkve, temelje romanske apside in bronasto ploščico z reliefom Marije, ki jo hrani Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica. Leta 1987 so cerkev opremili z novimi orglami, ki jih je izdelal orglarski mojster Franc Jenko.

Pravilno orientirana cerkev stoji sredi vasi Grgar. Okrog cerkve je bilo pokopališče, ki so ga leta 1784 opustili. Dolga enoladijska cerkev ima pravokotno ladjo, ki se nadaljuje v ožji tristrano zaključeni prezbiterij. Vzdolž prezbiterija in vzhodnega dela ladje je na južno stran prizidana nadstropna zakristija. Nanjo in na južni del ladje je prislonjen zvonik. Fasada je členjena s profiliranim venčnim zidcem, glavnim portalom s pravokotnim kamnitim okvirjem na kockastih bazah in v zgornjem delu s štirimi vodoravnimi arkadami v modernistični maniri. Fasado poudarja trinadstropni zvonik oglejskega tipa. Severna in južna stena ladje sta členjeni s pravokotnimi okni, prezbiterij pa s talnim zidcem in s tremi gotskimi zašiljenimi kamnitimi okni z novejšim krogovičjem. Ob vzhodni stranici prezbiterija je neogotski grob Urške Ferligoj.

Notranjščina cerkve izžareva umirjenost. V prezbiteriju je predstavljena moderna rešitev in situ prikaza gotskega prezbiterija in romanskih temeljev. Stene v notranjščini ladje členijo pilastri, na katerih sloni profilirano ogredje, ki nosi plitek banjasti obok s prečnimi oprogami. Pilastrska navidezna arhitektura se preko polkrožno zaključenega slavoloka nadaljuje v prezbiterij, nad katerim se dviga križnogrebenasti obok. Ob slavoločni steni stojita podobna stebrna marmornata oltarja. Severovzhodni je posvečen Lurški Materi Božji. V literaturi omenjeni napis z avtorjem Andreo Cernijem in letnico 1700, ki naj bi bil na oltarju, ni več viden. V polkrožni zaključeni niši stoji leseni kip Lurške Matere Božje iz zadnje četrtine 19. stoletja. Jugovzhodni stranski oltar je posvečen Srcu Jezusovemu. Na menzi stoji marmorni tabernakelj, okrašen z baldahinom iz akantovega listja. Na vratcih je upodobljen pelikan z mladiči. V polkrožni niši stoji mavčni kip Srca Jezusovega z začetka 20. stoletja. Na stenah ladje so razporejene postaje križevega pota, delo Luigija Morgarija (1857–1935). Na vzhodni steni prezbiterija visi slika sv. Martina pri delitvi plašča, verjetno oltarna slika iz baročnega velikega oltarja.

Osemindvajsetega avgusta 1985 so sprejeli Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Nova Gorica, Uradno glasilo (Gorica), št. 8/85-275, s katerim je cerkev postala spomenik lokalnega pomena. Leta 2007 je bila cerkev obnovljena po načrtih arhitekta Marka Lavrenčiča in 11. novembra tega leta tudi posvečena.

Viri:

Gradivo na ZVKDS, območna enota Nova Gorica.
Register nepremične kulturne dediščine: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=3666 (8. april 2019).

Literatura:

Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije 1750–1759 (ur. Franc Kralj, Luigi Tavano), Gorica 1994.
Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija, Nova Gorica 2001.
Janez HÖFLER, Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535), Ljubljana 2018.
Jožko KRAGELJ, Župnija sv. Martina Grgar, Sakralni spomeniki Primorske, 50, Grgar 2007.
Robert PESKAR, Gotska arhitektura na Goriškem, stavbarske delavnice (1460–1530), Nova Gorica 1999.
Emil SMOLE, Grgar, ž. c. sv. Martina, Varstvo spomenikov, 13–14, Ljubljana 1970.
Drago SVOLJŠAK, Arheološka izkopavanja v cerkvi sv. Martina v Grgarju, Grgarski zbornik, 2009, str. 28–46.